Dirty Beaches: Drifters/Love Is The Devil

Zoo Music, 2013

Z Alexom Zhangom Hungtaijem smo se podrobneje spoznali pred dvema letoma, ko je ta na Tajvanu rojeni Kanadčan pod imenom Dirty Beaches izdal Badlands, svojo prvo odmevnejšo ploščo. Že ob pogledu na njeno naslovnico, na kateri je v oblaku cigaretnega dima plaval Alexov temačni rockabillyjevski portret, je bilo jasno, za kakšno glasbo gre. Alex je v pesmih, kot so Speedway King, A Hundred Highways in True Blue, resda operiral z žametnim croonom in kitarskimi riffi v slogu tistih iz petdesetih let prejšnjega stoletja, vendar pa je, in to je ključnega pomena, te glasbene sedimente na gladino spravil z izdatnimi količinami delaya, reverba in distorzije, ki so njegovi glasbi dodali temačnejšo, skorajda lynchevsko patino.

Navkljub naslovom pesmi, ki so vsebovali aluzije na ceste in potovanja, je imela glasba na Badlands bolj sedentarni priokus. Ne ravno dnevnosobni, nedvomno pa lokalni: v mraku smo se na starem motorju po osamljeni cesti peljali v sosedno naselje na partijo biljarda, zvečer smo na zapuščenem parkirišču sedeli v prtljažniku svojega pick-upa. Tisti, ki Alexa spremljamo na twitterju, smo vedeli, da gre v resnici za pravega kozmopolita, ki je v preteklosti živel po celem svetu (med drugim v Berlinu, Šanghaju in Honoluluju) in ki se vsakemu novemu mestu poskuša popolnoma predati. Zato ni presenetljivo, da na njegovi novi dvojni plošči, ki je sicer že peta po vrsti, najdemo komade, ki se imenujejo Belgrade, Casino Lisboa, Alone At The Danube River in Berlin.

Plošča Drifters/Love Is The Devil je dvojna plošča v vseh pogledih. Je dvojna plošča v smislu dolžine, hkrati in predvsem pa je dvojna plošča tudi vsebinsko. V bistvu bi lahko rekli, da gre za dve različni plošči, ki sta bili pač izdani v paketu. Prva vsaj malce spominja na prejšnjo Hungtaijevo stvaritev. Pesem I Dream In Neon, ki jo poganja repetitiven, skoraj lajnast riff, podložen z mehaničnimi, kovinskimi bobni, ni korenito drugačna od pesmi na plošči Badlands. Podobno velja za otvoritveno Night Walk, ki brklja po temačnih zakladnicah zvokov iz osemdesetih in palec na nogi namaka v vode industriala in post-punka. Stvari postanejo resnično zanimive pri instrumentalni skladbi Belgrade, ki z zavijajočo kitaro in hipnotično bas linijo spominja na psihedelične zvoke kalifornijske zasedbe Wooden Shjips. Sinteza obeh opisanih zvokov se zgodi v komadu Casino Lisboa, v katerem Alex vsemu skupaj doda še ščepec waitsovskega eksoticizma. S pesmijo Elli naredi nov oster obrat, saj se približa zvoku, ki ga je lansko leto na svoji plošči Ekstasis tako dobro pričarala Julia Holter. Če bi ga morali opisati, bi rekli, da gre za nekakšen synthpop, ki je hkrati organski in hladen, baročen in  moderen. Aurevoir Mon Visage je skladba, ki je precej naporna za poslušanje, tudi skoraj desetminutna Mirage Hall ni nič posebnega, zadnji komad na plati Drifters pa s svojo atmosferičnostjo služi kot prva stopnica k plošči Love Is The Devil.

Druga plošča je namreč izrazito ambientalno naravnana. Na njej Hungtai eksperimentira z različnimi zvočili in razpoloženji. Otvoritveno pesem Greyhound At Night bi lahko dobili tudi, če bi Dirty Three križali z Bohren & Der Club Of Gore, saj je v njej ravno pravšnja mera razpuščenosti kombinirana s polžjim tempom. Kitare v pesmi This Is Not My City zamenja klavir, v skladbi Love Is The Devil pa jih zamenjajo godala, a glavna ideja ostaja ista. Rezultat so resnično lepe, vznesene in cinematične pesmi. Še posebej to velja za odlično, že skoraj post-rockovsko Alone At The Danube River, ki zveni kot da bi se Talk Talk znašli v nekem izgubljenem filmu Wonga Kar-waija. Pesem Woman s svojimi glitchy piski malce grobo preseka zgrajeno atmosfero, ki pa jo potem ponovno vzpostavi komad I Don't Know How To Find My Way Back To You, ki ga zaznamujejo z nostalgijo prežeta godala in ki skupaj s pesmima Like The Ocean We Part in Berlin poskrbi za veličasten zaključek plošče.

Alex Zhang Hungtai je torej izdal debelo uro glasbe, v kateri bo lahko mnogo glasbenih sladokuscev našlo nekaj zase. Na prvi posluh se zdi bolj privlačna plošča Drifters, vendar pa se zdi, da je Love Is The Devil tista, ki nas bo spremljala še dolgo časa. Ob vnovičnih poslušanjih namreč razkriva, da je njen relief izrezljan skrbno in globoko ter da je prežet z ljubeznijo, ki ni več ujeta v nekem malem mestu – nasprotno, razliva se po celem svetu.