Zoo Music, 2014

Za imenom Dirty Beaches se skriva Alex Zheng Hungtai, v Tajvanu rojen Kanadčan, ki se v dokaj eklektični maniri ukvarja z različnimi nadžanrskimi eksperimenti. Zaradi številnih selitev skozi življenje se nikjer ni ustalil in posledično na nek način nima doma, je svetovljan, državljan sveta in večni popotnik, kar je pomembno tudi za razumevanje njegove glasbe. Naslov danes obravnavanega albuma Stateless je morda tudi besedna igra, saj lahko označuje odsotnost držav; koncept, ki bi lahko bil blizu kozmopolitu, kakršen je Hungtai. Sicer pa naslov označuje predvsem albumu inherentno apatično zamaknjenost; nekakšno stanje nikakršnega stanja, ki ga uvidimo ob poslušanju in ki je posledica gostih in statičnih glasbenih tekstur.

Hungtai je prvič opozoril nase z albumom Badlands, na katerem je, vživet v izmišljen karakter, nekakšne rockabillyjevske komade okopal v odmevajoče efekte. Rezultat je zvenel kot izgubljena glasba petdesetih let, prežarčena skozi prizmo konfuzne in razdrobljene sedanjosti. Na naslednjem, lanskem dvojnem albumu Drifters/Love Is The Devil je svoj zvok le še razširil in svojo glasbo očitneje opremil z vzdušjem potovanja - ali raje tavanja, saj se zdi da album odseva njegovo izgubljenost in posledično iskanje in raziskovanje tako sveta kot samega sebe. Številni komadi na njem so nastali kot meditacije na temo različnih mest, ki jih je obiskal in občutil, nato pa svojo izkušnjo želel uglasbiti. To mu je uspelo s poudarkom na eksperimentalnem aspektu njegove glasbe, ki ga je s saksofonom, kitaro, klaviaturami in številnimi efekti utelesil na drugem delu tega dvojnega albuma. Ta v luči letošnje, danes obravnavane plošče deluje skoraj kot osnova, iz katere se je nato rodil kaos. Ti isti inštrumenti so na letošnjem Stateless namreč tesno prepleteni v nežen drone, v katerem se posamezen element le redko dvigne nad ostale, zaradi česar je težko govoriti o strukturi ali ureditvi. Gre prej za nepredvidljive glasbene pokrajine, ob katerih se lahko čudimo iz alikvotnih tonov zgrajeni pestrosti in razmišljamo o estetiki naključij.

Skozi celotno diskografijo Dirty Beaches lahko slišimo potek subtilne entropije, ki doseže konec in na nek način tudi vrhunec v zadnji plošči, zaradi česar se je Hungtai najverjetneje tudi odločil zaključiti s tem konceptom. Če se je na albumu Badlands osredotočal na fiktivnega posameznika v relativno statičnem okolju in na Drifters ter Love is The Devil meditiral ob različnih odtenkih številnih mest, letošnja plošča Stateless predstavlja vlogo posameznika v gromozanskem roju človeštva. V svoji nepreglednosti asociira na zvoke velemesta in tako spominja na gmote množic, med katerimi je posameznik seveda majhen, osamljen in odtujen, a v kontekstu tega albuma nikoli pozabljen. Album s svojim svetlim in prostranim donenjem kot mnogi ambientalno dronerski albumi tipizira nekakšno monumentalnost. A le-ta tu deluje nenavadno sodobna, urbana, celo človeška. Tudi zaradi naslovov pesmi in složne naslovnice se zdi, kot da je Hungtai v glasbi skušal zajeti vzdušje velemesta in temu primešati še eksistencialno idejo minljivosti in človeške ranljivosti. Hkrati pa je hote ali nehote v vsej prostrani kaotičnosti poudaril sebe in svojo vlogo v velikem planu, v nešteta naključja zamotani zgodbi človeštva.