Alcopop! Records, 2022

Britanska postpunk scena je v zadnjih letih rodila širok nabor nadobudnih skupin, ki se – predvsem pod vplivom stilskih smernic zasedb, kot sta Daughters in Idles – zavzemajo za lastno mesto v dandanes že precej prenasičenem žanru. Če je postbrexitovski novi val v Združenem kraljestvu prinesel mnoge avtentične poskuse inovacij v rocku in je uspešno redefiniral takratne žanrske stalnice, se skupine, ki se še vedno ponosno oklepajo zdaj že precej ohlapne oznake »postpunk«, velikokrat tudi udobno držijo primarnih zvočnih potez scenskih gigantov.

Termin danes pokriva vedno bolj raznolik spekter zvoka, a sodobni doprinosi k temu razvodenelemu žanru se izgubljajo v morju pastiša, kjer nove skupine zaman lovijo preminuli duh zdaj že petdeset let stare glasbene tradicije, od katere se je njen marsikateri večji predstavnik raje distanciral. Pa vseeno, današnja reinkarnacija postpunka v Združenem kraljestvu ima za veliko skupin specifičen pomen, ki nima kaj veliko skupnega z bendi, kot sta Dry Cleaning ali Fontaines D.C., temveč se od indie vplivov raje premakne k hardcoru in metalu. Takšna interpretacija žanra je zajeta v zvoku skupine Ditz in njenem prvencu z naslovom The Great Regression, izdanim marca letos pri založbi Alcopop! Records.

Po več neuspelih poskusih formiranja benda v Brightonu sta se ustanovitelja Cal Francis in Caleb Remnant leta 2016 združila pod imenom Ditz in kmalu dopolnila samooklicano postpostpunk skupino še s tremi lokalnimi glasbeniki. Ditz že od vsega začetka inspiracijo črpajo iz bendov, kot sta Metz in Heavy Lungs, vendar njihova glasba zasleduje veliko temačnejši zvok, ki so ga glasbeniki skozi leta predstavili s številnimi singli in kasneje tudi z EP-jem 5 Songs. Izdaja prvenca The Great Regression je bila načrtovana že leta 2019, a je pandemija covida-19 zaustavila skupinine načrte, tako da so v zadnjih treh letih raje brusili zvok in se pripravljali na izdajo dolgometražca.

Debitantski album The Great Regression je kot prvi daljši projekt benda amalgam njihovih prejšnjih del; sestavljen tako iz šest let starih singlov kot tudi novih komadov, ki pa se zavoljo skupininega docela konsistentnega stila skupaj s starejšim materialom stalijo v zaokroženo celoto, definirano s temačnim vzdušjem, sorodnem zvoku ameriških Daughters, ter čisto produkcijo. Vokali so načeloma jasni in neobdelani, več prostora za abrazivnost so glasbeniki raje namenili inštrumentom. A v miksu je vedno dovolj prostora za Francisova bodisi péta bodisi recitirana ezoterična besedila, ki obravnavajo tematike bede sodobne delavske kulture in identitetne ekspresije.

Vzdušje celotne plate napovesta že prva komada Clocks in Ded Würst, ki v prvi polovici albuma predstavljata tudi najzanimivejšo sekcijo, v kateri bend predstavi svoje unikatnejše prijeme v žanru. Čeprav ne moremo ravno govoriti o monotonosti, se kasneje skozi album ustvari tok običajnejše abrazivnosti, ki ga prvič zares prekinejo s komadom I Am Kate Moss. Glasba se na tem mestu upočasni in Francis nudi veliko intimnejši performans o razkolu med notranjo in izraženo identiteto, zatem pa se album spet izgubi v inštrumentalni rafal.

Ditz se z Daughters in stilsko podobnimi predstavniki postpunka sicer kosajo po atmosferi, a ko pride do same raznolikosti komadov, ponudijo manj – seveda, še vedno je to njihov album prvenec, a Ditz deluje že dobrih šest let in v tem času je skupina zasledovala zelo specifičen zvok, ki so ga na enak način kovali že od prvih kompozicij. Če je najzanimivejši element v njihovem repertoarju Francisov vokal, je njihova navidezna zadržanost do inštrumentalnega eksperimentiranja zavoljo zasledovanja vnaprej oblikovane glasbene vizije možen indikator, da bi se skupina z leti lahko znašla v isti pasti kot drugi postpunkovski sodobniki. Čeprav se lahko bend hvali z že jasno oblikovanim zvokom, goji največ potenciala ravno v trenutkih, ko se odmakne od prežvečenih žanrskih konvencij. Le v teh leži največ možnosti za oblikovanje svojstvene identitete, s katero bi se lahko skupina v bodoče brez dvoma postavila nad morje britanskega postpunka.