Strength Music, 2011



Ne vem, ali ste že slišali, ampak ob koncu leta je vedno veliko govora o najboljših singlih, EP-jih, albumih in kompilacijah. DJ-i, producenti, organizatorji, promotorji, revije, poznavalci, strokovnjaki, portali in sladokusci sestavljajo sezname, gradijo lestvice, podeljujejo točke, čebelice in krogce, uvrščajo na najboljša in na zadnja mesta. Poskušajo se spomniti neustavljive reke podatkov, ki je drla skozi sluhovode, da bi vsaj malo osmislili preteklo leto. V tem nepregledu ničel in enic in tistega, kar je elektrotehniku znano kot tista visoka impedanca vmes, svoj kanec entropije v informacijske vozle doda še vrsta, ki je plesni glasbi skoraj tako prirasla kot sam pojem komada - DJ mix. V dobi vsemrežnosti, ki favorizira primanjkljaj pozornosti, bi pričakovali, da je DJ mix doživel podoben udarec kot format albuma, vendar mixi bolj kot kdajkoli cvetijo in predstavljajo eno bistvenih oblik za širjenje znanja o novi ter pretekli glasbi.

Mix je težavno poslušati, ker podobno kot dolgometražec deluje kot monolit, ki ga je treba snesti v enem kosu, da bi dosegel svoj poln potencial, in poslušanje se velikokrat konča kot razočaranje. Razočaranje ob spoznanju, da DJ-u enostavno ni mar, da poslušalstvu ponuja predvidljive, identične komade; da mu je vseeno, kaj vrti in zakaj to vrti; da bi - kar se njega tiče - večer bil bolj ali manj enak, če bi sukal kdorkoli drug... Le občasno se iz mulja prikrade občudovanja vreden posnetek, ki ponuja nekaj samosvojega. Iz takšnih biserov sije volja skromnega DJ-a, ki sebe in predvsem svoje občinstvo jemlje povsem resno, spoštljivo. Eden takšnih DJ-ev je Ramon Lisandro Quezada alias DJ Qu, ki je na oder plesne glasbe sprva stopil kot poklicni house plesalec, v zadnjih letih pa zgolj dokazuje domnevo, da so plesalci najboljši DJ-i. Odkar sem leta 2009 slišal njegov promo miks pred nastopom v berlinskem Tape Clubu, sem dobesedno v nenehni preži za kakršnimikoli njegovimi miksi, ki so zmeraj lekcija o housu prve klase.

Danes bomo vzeli pod drobnogled njegov producentski izraz, in sicer dolgometražni prvenec Gymnastics. Kar albumu kupuje vstopnico v prestižni termin Tolpe bumov, je Qu-jev dramatično drugačen pristop h gradnji abstrakcije, ki jo opisujemo kot groove; gosti sloji latinskoameriških perkusij, ki združujejo tako rigidno techno tradicijo kot organsko mikrosamplanje house glasbe, tvorijo skoraj nepredirno zaveso okoli drobcev melodije. Plošča, ki se razteza čez 13 enot, je v bistvu zbir oskubljenih plesnih komadov, ki pa so presneto več kot le funkcionalen test. Gymnastics sicer deluje znotraj mejnikov house glasbe, toda z repetitivnimi ritmi in odsotnostjo lahkotnih melodij na trenutke izzove nezgrešljive opomnike o dejstvu, da sta za Quezado techno in house eno in isto ...

Nezgrešljiva posebnost albuma je Qu-jev glas, ki ga Američan ponekod uporablja kot ritmično prvino, drugič pa - odvisno od načina podajanja - z njim kompoziciji dodaja ali odvzema človeškost. Komad Get Sum je očiten primer, kjer loopan glas tvori mantro, ki se je mojih nevronov oprijela bolj kot katerikoli pop kaveljc. Ponavljanje dezorganizira sintakso; besede izgubijo zaporeden pomen in se spreminjajo v oblikovni motor: v bloke propulzivne reke na meji plozije pri hitrosti 126 BPM. Qu kot plesalec-producent govori telesu plesalca v jeziku telesne inteligence, obravnava ga kot en velik dermalni možgan - živčevje, porazdeljeno po celotni površini kože ... Glas na plošči deluje oskubljeno, a pristno, rabljen z največjo mero nadzora.

Qu-jeva učinkovita in osredotočena uporaba svetlobnih kontrastov ter edinstvena koncepta časa in repeticije izhajajo iz dejstva, da Ramon Lisando Quezada dejansko živi in diha to, kar ustvarja. Po intervjujih sodeč njegov neprekinjen odnos s house tradicijo upravlja večino njegovih življenjskih odločitev, ki mu v vračilo ponujajo navdih za nadaljnje ustvarjanje. Zanj je to preprost proces, razumljiv vsakomur. Zanj se vse stvari dobesedno vrtijo okrog glasbe - house glasbe, če smo natančni. In iz tega razloga predstavlja dolgometražec Gymnastics enega najčistejših house destilatov zadnjih let, ki si ga enostavno ne moremo privoščiti spregledati, četudi je vseh glasovanj že zdavnaj konec.