Sudden Death, 2015

V devetdesetih so bili kanadski D.O.A. skupaj s Fugazi in No Means No veliki ljubljenci slovenskega občinstva. Njihovi koncerti so bili vedno odlično obiskani, srčno podprti in po koncu zadovoljno zapuščeni. Potem se je to malo uneslo. Fugazi so na neskončnem odmoru že od začetka prejšnjega desetletja, No Means No in D.O.A. pa po navadi pridejo mimo samo še z velikimi razmaki v letih. Za D.O.A. se je pravzaprav že mnogokrat slišalo, da jih sploh ne bo več, da so dokončno razpadli, pa so se, oziroma se je njihov motor in glava, karizmatični kitarist-pevec Joey Keithley aka. Shithead, vedno znova vrnil na sceno s takšno ali drugačno ekipo. Kajti od prvih dni je tukaj samo še on, lista bivših članov pa je zelo dolga.

Danes je šestnajsti september 2015 in šestnajstega septembra bomo v Tolpi bumov poslušali šestnajsto studijsko ploščo legendarne kanadske zasedbe D.O.A., ki nosi naslov Hard Rain Falling. Presenetljivo! V trenutku, ko pišem tole Tolpo na Kodeljevem res dežuje kot iz škafa. Kar malo nadrealno se zdi vse skupaj. Nič nadrealnega pa ni na albumu samem. Kot zmeraj so D.O.A. še kako realni in aktualni. D.O.A. so zmeraj uspeli seči ljubiteljem starošolskega hardcore punka v srce, pa tudi v glave. In to ne s kakimi puhlicami in neumnostmi, ki jih zna biti moderna muzika polna, temveč z iskrenimi, za vsakovrstne probleme sveta dovzetnimi, čutečimi, pa tudi zelo brezkompromisnimi teksti. Hard Rain Falling ni prav nobena izjema. Ploha ogorčenih kritik dežuje iz Shitheadovih ust v poslušalčeva ušesa vse od prvega komada You've Gone Too Far, ki ne napade samo z ostro besedo, pač pa tudi z nabrito, ostro muziko. In vse je tako, kot mora biti. Naši stari dobri D.O.A. in z njimi Shithead so nazaj. Z za njega značilnim »krakajočim« glasom nas popelje čez dvanajst komadov in izpljuva jezo in ogorčenje nad policisti, ki streljajo otroke, politiki, vojnimi hujskači, rasizmom, hinavci, lažnivci.

Že s prvim rifom prvega komada nam dajo D.O.A. vedeti, da tu ne gre za stare prdce, ki so z leti vzgojili trebuščke in se polenili. Udarijo s silo in zvokom, ki v spomin prikliče njihov prvenec Something Better Change in naslednika Hardcore 81, s katerim so zakoličili termin žanra, katerega botri so v Kanadi. Seveda pa albumi D.O.A. nikoli niso samo frenetično drvenje čez rife, ob katerih se človek zboji, da se bodo spotaknili sami ob sebe. To se nikoli ne zgodi. Vsak komad, naj bo še tako divji, bo vedno pridrvel na cilj. Tam pa štafeto prevzame drugi, ki pa ni nujno takšen divjak. Vedno se tukaj znajdejo melodičnejše tudi pankersko plesne poskočnice, kot sta Warmonger in Kicked in the Teeth, ki ga bogatijo celo dude, ter celo skanksterski Johnny Too Bad. In tu in tam tudi kakšna priredba. Svoj zadnji album so tako D.O.A. precej umirjeno zaključili s pesmijo San Quentin Johnnyja Casha.

Sedemintrideset let je dolga doba. Sedemintrideset let obstoja je za bend fenomen. Sploh za bend iz hardcore žanra. D.O.A. je to z manjšimi prekinitvami uspelo. Pa ne samo to. Po vsem tem času jim je uspelo skupaj sklepati tudi album, ki se ga nikoli ne bodo morali sramovati. Album, ki prinaša avtentičen D.O.A. zvok in besedo. Le kaj bi še lahko hoteli?