DOLLY BAD: MOHOHORJE

DOLLY BAD: MOHOHORJE

Recenzija izdelka
12. 3. 2019 - 19.00

samozaložba, 2018

 

Zasedba Dolly Bad je vzklila že pred leti kot pustolovski zvočni projekt, v iskanju drugačnih umetniških izraznih možnosti v znamenju združevanja glasbe in poezije. Seveda s tovrstno kombinacijo ne gre za nikakršno novost, a ob poslušanju poredne Dolly vendarle ujamemo posebnosti, ki smo jih pred dobrima dvema letoma v RŠ recenziji označili kot amebast bluz oziroma kot raznovrsten in v živo nepredvidljiv projekt, ki hitro pritegne našo pozornost. In to ne vedno nujno v pozitivnem oziroma pomirjujočem smislu. Izvirni performans pod imenom Dolly Bad se je nato prelevil v precej bolj muzičističen projekt, ki je konec februarja po nekaj demo izdajah in videih naloženih na YouTube svoje delovanje končno zaznamoval tudi z uradnim prvencem.

Pogovor z Dolly Bad oz. Tomislavom Vrečarjem - Soma Arsenom + vikend dogodki
 / 1. 3. 2019

V zasedbi še vedno ustvarjata Tomislav Vrečar aka Soma Arsen na vokalu in kitari ter Andrej Bizjak na basu, čeprav na albumu in v živo oba posegata tudi po drugih inštrumentih in zvočilih, po klaviaturah, tako imenovanemu tritarju in looperju. Naslov albuma Mohohorje je izpeljanka imena Vrečarjevega kraja bivanja Mohorje, kjer je zasedba s pomočjo tonskega mojstra Gorana Majcena svojo muziko tudi posnela, natančneje v ateljeju Marka Jakšeta, sicer tudi avtorja slike na naslovnici. Rezultat snemanja je šest poetičnih izpovedi, ki jih spremljajo groovy basovske podlage, besedila pa spretno odbluzijo napram tako eksistencialnim kot politično-ekonomskim temam s spremljajočimi repetitivnimi inštrumentali, ob katerih se po eni strani sprostimo, po drugi pa prevprašujemo slišane verze, ki so običajno potisnjeni precej v ospredje. Žanrsko sliko posamičnih skladb bi sicer lahko umestili vsaj med derivate popa, rocka, trip hopa in elektronike.

Če smo pričakovali bolj eklektično strukturirane skladbe, kakršni sta bili v preteklosti denimo Vzemi si čas ali Arty Party, nas plošča Mohohorje hitro postavi pred dejstvo, da so skladbe na njej precej bolj izčiščene in enolično zastavljene. V mislih imamo predvsem repetitivnost ritmov oziroma ritmičnih matric, ki se vlečejo prav čez vsak komad. V luči tega album na prvi posluh spremijo okrnjene podlage, ki bi potrebovale več inštrumentalne domiselnosti vsaj v smislu ritmike in menjav akordov. Iz takšnih preprostih zvočnih temeljev pa vendarle sekajo tudi impro nojzerski kitarski prebliski, električni zvoki ter oblaki nabrušenih besed.

Že matrico uvodnega technoidnega komada Mohohorje dopolnjuje tema s piski in sample, ki - če smo ga prav razumeli – ponavlja mantro »ne bom reku fašisti«. Ta v kombinaciji z vrstico »tu sem doma, kjer pot se konča«, vsebinsko dopolni skladbo in spomni na zbadanje z neenakopravno in hinavsko domovino Slovenčkov. Dalje nam v melanholičnem triphopovsem komadu Drobiž zasedba pripoveduje o bivanjski čisti jebi in utapljanju bede v opojnih substancah. V sledeči dvojici komadov, torej v bolj rockerskem Hiša iz pepela in v zgolj s kitarami in efekti pospremljenem Soudi Soudi pa Dolly Bad spregovori o splošnih neenakostih oziroma razmerjih med reveži in elito.

Zadnji, spet umirjenejši skladbi, poleg osebne tematike povezuje še izkrivljen autotunan vokal. V baladi Želja se zasedba ponovno zgolj ob prepletanju kitar dotakne sivine jutra nekega - datumsko morda celo prvega - novembra z mračnimi, skoraj pogrebnimi mislimi v besedah »kdo mi bo natrosil rož?« Sledi še v uvodu klavirski epitaf Moje grlo, ki se mu nato na beat pridruži besedilo o neuklonljivosti in nekimanju ter posledici - samoti, ki lepo razveže kritični kontekst albuma s splošno težnjo Dolly Bad po naslavljanju zgoraj omenjenih problemov.

Dolly Bad torej v albumski obliki ponudi zbir skladb, ki so pretežno njihov star material in jih tudi že lep čas poslušamo na njihovih koncertih, a v teh obravnava vsekakor aktualne osebne in družbene tematike. Morda na trenutke ravno po formatu matric in repeticiji v inštrumentalnem smislu spomni na duo balans še v začetni fazi, po drugi strani pa nas Vrečarjev melanholični in včasih navelični vokal v smislu interpretacije skladb spomni na izraz Stojana Kneževića. Dvojec s svojo glasbo še ne prepriča povsem oziroma ima na voljo še dovolj manevrskega prostora, da bi lahko ponudil še veliko več, čeprav preseneti z detajli. Ponavljanje skozi celotne skladbe nas namreč lahko zgrabi v hipni trans, a pretirane dolžine komadov na plošči ne delujejo enako kot na koncertih, ki jih zasedba Dolly Bad običajno prilagodi glede na prostor, v katerem igra. Se pa za skopost inštrumentalov oddolži s pikro družbeno kritiko. Bojda se je zasedbi po novem pridružil tudi bobnar Bojan Vukić - Zvuk, ki bo v žive izvedbe te glasbe verjetno vpeljal dodatno zanimivo ritmično komponento. Veselimo se torej lahko prihodnjih živih, morda celo zanimivejših eklektičnih izvedb teh skladb na katerem izmed lokalnih koncertnih prizorišč.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness