samozaložba, 2017

Domen Gnezda, ljutomerski kitarist, ki je glasbeno izobraževanje zaključil na opevanem Berkleeju, nam je novembra ravnokar minulega leta postregel s tretjim solističnim dolgometražcem Misnomer III. V nocojšnji Tolpi bumov se bomo torej posvetili v samozaložbi izdanemu albumu, ki smiselno nadaljuje in nadgrajuje svoja predhodnika Misnomer I in II.

Če je prvi album v seriji napačnih poimenovanj zgrajen z prepariranima akustično in električno kitaro ter vsebuje kratek element pogleda naprej v obliki kompozicije, s katero elektronika že nakazuje možno prevlado, se je z drugim ploščkom ta moment elektronike do neke mere razcvetel. Ob tej premoči elektronskih manipulacij Gnezda namigne na tolkala, ki se na Misnomer III odslikajo predvsem v ideji. Ritem se pojavi tako na osnovnem nivoju, kjer glitchi priskrbijo nalomljen utrip, kot na nivoju umerjenosti skladb samih ter tudi v ritmičnosti zaporedja kompozicij z albuma kot celote.

Predhodna solo dolgometražca je na Bandcampu spremila tehnična razlaga, tokrat pa nas na strani pričaka zgolj neke vrste navodilo za poslušanje. Enjoy the dissonance, suffer the consonance (uživaj disonanco, trpi konsonanco) se zlahka prebere kot parodija na ustaljen odnos (predvsem klasične glasbene) javnosti do razmerij tonov v glasbi. Disonanca je, torej, v splošnem opisana kot neprijetna, neskladna, zoprna, zatežena, medtem, ko je konsonanca kombinacija zvokov, ki med seboj sovpadajo oziroma zvenijo dobro. V objektivnem kontekstu matematike stvar še nekako smiselno stoji, a ko kombinacijam tonov priključimo subjektivne pridevnike, lahko kmalu pridemo v spolzko sfero ideološkega konflikta nestrinjanja na podlagi okusov. Okusi so neskladni že med glasbeniki, ki so izobraženi v različnih poljih zvoka (npr. med jazzisti in klasiki), če pa to prevpraševanje razširimo na laike in/ali glasbene navdušence nad med seboj različnimi muzikami, se to, kaj se sliši dobro in kaj slabo, neizbežno mora razlikovati. In ravno s takšno raznovrstno percepcijo disonance se Gnezda najbolj očitno ukvarja skozi ploščo Misnomer III. Že ušesa tukajšnje recenzentke določene skoraj-melodije kvalificirajo kot prijetno ali neprijetno zveneče, in čeprav prav zares uživa v neprijetnih, zagotovo v prijetnih ne trpi.

Podobno kot v že navedenem primeru ritma tudi disonanca plete rdečo nit albuma oziroma se pojavlja skozi razširjene aspekte plošče. Gnezda fragmentirane melodije definitivno uporablja kot orodje, ki takšno sliko poudarja. In z uporabo izraza fragmentirano se ponudi hitra in na mestu beseda glitch, ki se kot koncept prav tako konsistentno fura skozi Gnezdov tretji solo plošček. John Glenn, prvi Američan, ki je uspešno preletel Zemljo nad njeno atmosfero, in tudi eden prvih, ki je uporabil besedo, glitch definira kot napako ali spremembo v voltaži električnega toka. Lahko bi torej razmišljali v smeri, da Gnezda z Misnomer III raziskuje tisto, kar je po znanstvenih in/ali družbenih mnenjih napačno, narobe.

Primerjava Misnomerjev nekako ne uide, morda že zaradi dejstva, da gre za serijo, zato se za trenutek še enkrat ustavimo pri poimenovanju. Gnezda se je v nekem intervjuju pošalil, da ime serije Misnomer izhaja iz norčevanja iz samega sebe, ker ima pač sam probleme s poimenovanjem skladb in albumov. In kakor je bila zgodba s prvima dvema Misnomerjema prepuščena interpretaciji poslušalca, saj so bile kompozicije le oštevilčene, avtor tokrat nek segment pomena vzpostavi tudi s precej igrivimi imeni komadov.

Kot pravi avtor sam, serija Misnomer odraža njegov glasbeni razvoj in če se ima zgoditi Misnomer IV, se na tej točki lahko še enkrat potopimo v album in poskusimo predvidevati, katerega od na novo zastavljenih konceptov bi Gnezda lahko še razširil v prihodnosti. Morda bi to lahko bil tehno kompozicije ok go ali minimalističa nežnost skladbe neutron star. Morda čustveno nabita krhkost this sound has no video ali vseobsegajoča atmosferičnost spectr an. Karkoli že si bo Domen v potencialnem naslednjem koraku vzel še bolj za svoje - do takrat mu lahko zgolj sledimo ob njegovih preostalih projektih in čimbolj uživamo v disonanci. V izogib trpljenju pa se raje izognimo konsonancam.