Tresor Records, 2018

Kar neverjetno je, kako močno vlogo na terenu plesne elektronske glasbe igra japonsko podjetje glasbil in drugih glasbenih pripomočkov Roland. Morda še bolj neverjetno je dejstvo, da Roland tega resnično nikoli ni načrtoval in obratno sprva celo odklonilno obravnaval rabo njihovih kultnih kosov TR-808, TR-909 in TB-303 v produkciji house in techno glasbe – žanrov, ki sta se bržkone razvila prav z obstojem te specifične glasbene opreme. Če sta ritem mašini TR-808 in TR-909 služili predvsem za snovanje ritmičnih tolkalskih matric, je mašina TB-303 prevzela drugačno funkcijo, ki je ustvarila kar celotno posebno zvočno vejo elektronike, znano kot acid. Idejno je bil TB-303 zasnovan za posnemanje fraz basovske kitare, Roland pa je po veliki komercialni polomiji z izdelavo te basovske mašine prenehal že po vsega treh letih. Nato so se zgodili acid, ilegalni rejvi, povezave funkcije glasbe z uporabo nedovoljenih drog, prepoved predvajanja takšne glasbe na britanskih radiih, predvsem pa seveda ikoničen zvok sekvenciranega TB-303 kot gonila dogajanja.

Danes, ko mineva že več kot trideset let od prvih čikaških acid house produkcij skupine Phuture, je situacija precej drugačna. Kljub precej izpetemu zvoku acid namreč še vedno predstavlja stebrno vejo plesne elektronske glasbe, presenetljivo rojeva založbe in producente, ki svoj krovni izraz še vedno temeljijo izključno na acid zvoku in ima že kar religiozne sledilce. Kultni status 303 basovskih linij v elektroniki je torej jasno začrtan, čemur prikimava tudi berlinska založba Tresor Records. Ta namreč z današnjo, svojo tristotretjo kataloško izdajo proslavlja prav acid in vse, kar so takšne piskajoče produkcije doprinesle v kanon plesne elektronike. In čeprav naročila albumov v tem miljeju niso pogosta, je Tresor tokrat predvidel primeren moment, da za svojo tristotretjo zaposli italijanskega producenta Donata Dozzyja. Prav Dozzy se je namreč skozi vrsto izdaj dokazal z izjemnim občutkom za dinamiko zvoka in vselej inovativnim pristopom k produkciji, kar je bržkone tisto, kar  acid potrebuje.

Vseeno pa z danes obravnavanim albumom Filo Loves The Acid ne gre za kako reinvencijo žanra, prej za posvetilo. Zvočno raziskovanje znotraj klasičnih smernic, z močnim poudarkom na spoštovanju tradicije. Tematsko je osem komadov v duhu vsega predhodno razgrnjenega poenotenih z rabo bas sintetiztorja TB-303 in njegovih dominantnih acid linij, s katerimi Dozzy ohranja izredno konformističen pristop. Namesto razbijanja konvencij producent svoje izredne sposobnosti usmerja predvsem v variacije drugih elementov. Na albumu  zaznamo ogromno dinamičnih variacij ritmičnih elementov, taktov in razslojenosti posameznih komadov, in čeprav plošča sprva zveni precej uniformno, nam dejansko ponuja tako ambientalne eskapade kot plesno epilepsijo in vse, kar obstane vmes. Vrhunca albuma sta gotovo dva kosa, ki se najočitneje izmikata jasni klasifikaciji. Nine O' Three denimo razveseli z infuzijo zvokovja devetdesetih in hkrati ohrani kontrolo ter čistost sodobne produkcije, komad TB Square pa v svoji navidezni preprostosti in hipnotični dinamiki zvočni prostor prepusti glavnemu tematskemu elementu albuma – acid liniji.

V tokratni recenziji bi bilo povsem legitimno prevprašati kar dolgometražno izdajo acid techna kot tako in potencialno pomenljivost takšne enote v spektru sodobnih glasbenih praks. A se tokrat tega ne bomo lotili, ker so namreč povod, namen in cilj plošče Filo Loves The Acid vendarle popolnoma jasni in zdi se, da tudi doseženi. V oziru tridesetletne tradicije ikoničnega zvoka je tristotretja izdaja založbe Tresor nudila kar nesramno očitno priložnost poklona. In založba je to zagrabila, spretnemu produkcijskemu aerobiku Dozzyju pa izdala naročilo za ploščo, ki naj bo široka v zvočnosti, a zvesta tradiciji. Donato je z albumom Filo Loves The Acid, ki je jasno podpisan kar s 303, bržkone to tudi dosegel in acidu spet podaljšal rok trajanja.