Forcefield, 2015

Nocojšnjo Tolpo bumov posvečamo prvencu Dorthie Cottrell, ki je bil letos izdan za založbo Forcefield. Poslušali bomo ploščo, na kateri se ameriška pevka prvič predstavi kot kantavtorica in poda svojo vizijo ameriške folk glasbe.

Dorthia Cottrell je znano ime na podzemni metal sceni, oziroma če smo bolj natančni, na podzemni doom sceni, saj je njen prepoznaven glas biser benda Windhand. O bendu iz Richmonda smo na valovih Radia Študent že parkrat govorili, saj so Windhand predlani izdali eno izmed najbolj udarnih doom plat in si tako priborili ogromno pozornosti na podzemni sceni. Mirno lahko rečemo, da je prav ta fama Dorthii pripomogla, da ji je bilo ob izdaji njenega prvenca posvečeno ogromno pozornosti.

Ampak začnimo s ploščo Soma, ki so jo leta 2013 izdali Windhand. Na njej najdemo skladbo Evergreen, s katero nas je Dorthia sama s kitaro pustila zelo ravnodušne, zaradi česar so bila pričakovanja o njenem prvencu mlačna. Na njeni solo plošči pa je zgodba povsem drugačna. Glasba na plošči hitro prevzame poslušalca in že na prvi posluh je očitno, da je Dorthia Cottrell zelo napredovala v svojih glasovnih sposobnostih, obenem pa je album poln majhnih detajlov in očarljivih kitarskih melodij. Če primerjamo napredek njenih vokalnih sposobnosti skozi izdaje benda Windhand, je bilo logično pričakovati, da bo Dorthia z vsako izdajo bolšja. Že lanski posnetek v živo iz Roadburna kaže na dejstvo, da so njene vokalne sposobnosti presegle plato Soma. Zavedati pa se moramo, da tu ne gre za vokalno virtuozinjo, prej za punco z nekaj talenta. Njen glas je globok in temačen, posnet z veliko odmeva, ki ustvarja zelo mrakoben občutek. Plošča je v veliki meri osredotočena prav na to ustvarjanje mračnega, začaranega in otožnega občutka. Dorthia se, ko gre za kitarske linije, drži minimalizma in pušča več prostora glasu, ki je osrednje vodilo zvočne sfere. Takoj za njim pa je ležeča kitara, ki jo je posnel Kevin Wade Inge. Melodije, ki jih izvaja Kevin, so zelo hipnotične, konstantno manipulirane z reverbom, tako da ustvarijo psihedelični učinek.

Na plošči lahko opazimo, da se je Dorthia držala ameriške dediščine folka in bluza, ki ga je zmešala s hipijevsko psihedeliko, pomočeno v zelo depresivne vode. Očiten poklon ameriški kantavtorski tradiciji oziroma kultnemu in nespornemu kralju ameriškega folka, Townesu Van Zandtu, se kaže v njeni interpretaciji otožne skladbe Rake. Kot zanimivost bomo povedali še to, da je Dorthia Cottrell že sodelovala na enem izmed projektov, posvečenih Towensu Van Zandtu. Založbi Neurot in My Proud Mountain že nekaj časa izdajata kompilacije s priredbami skladb, ki jih je ustvaril Townes. Na drugi oziroma zadnji kompilaciji Dorthia v priredbi Our Mother The Mountain sodeluje z Natom Hallom iz U.S. Christmas. Poleg tega lahko opozorimo še na novo ploščo Windhand, Grief's Infernal Flower, ki bo izšla letos septembra, na spletu pa že kroži prva skladba z nje.

Plošča Dorthie Cottrell kot celota deluje zelo zanimivo, saj kljub temu, da je osrednja tema mračno vzdušje, Dorthii uspeva ustvariti različne nianse temačnosti in otožnosti. V tem oziru zopet igrajo glavno vlogo melodije ležeče kitare in njen vokal, ki odmeva kot duh iz onostranstva. Žal ta plošča ni ravno najprimernejša za poletne sončne dni, ampak je lahko dobra naložba za ozimnico, ko bo narava šla v mirovanje in bodo hladni vetrovi odpihali listje z dreves.

*teaser za novo plato Windhand: https://www.youtube.com/watch?v=7SVak04OduQ