De/fragment, 2024

Na sveti večer lanskega leta smo lahko namesto zimzelenih božičnih skladb posegli tudi po nečem, kar uteleša izrazito ritmiko in surovo energijo. To je Body Worship, novi EP Grege Kalinskega, znanega po umetniškem imenu Douchean. Slovenski didžej in producent kroži v prostoru UK bassa, minimala, techna in breaksov. Izdelek predstavlja mlajšega sorojenca EP-ja Aphrodisiac, ki je izšel februarja lani. Prvi lanski izid zajema čutnost in introspekcijo, drugi ponazarja telesnost in fizično prisotnost, oba kratkometražca pa zvočno ponazarjata stik. Potrebo po stiku s sočlovekom, s seboj in svojim notranjim otrokom, z neznanim, odtujenim in domačim. Oba sta izšla pod okriljem založbe De/fragment in vključujeta po pet daljših skladb, ki nas vodijo skozi različne plasti omenjenih izkušenj.

Prvi EP, Aphrodisiac, bi lahko povezali z umetninami Buriala, londonskega producenta, ki iz svoje zvočne votline pošilja globoko, odmevno, ambientalno elektroniko s simbolnimi vokali. Toda Doucheanovi izdelki zvenijo bolj opolnomočeni z niansami od ghetto techa do distorziranih odmevajočih sintov, ki vodijo célo glasbeno operacijo in njeno dojemanje. Vsaka skladba ponudi izviren preobrat. V enem od komadov občutimo otroško naivnost in občutljivost, podprto s podzemeljsko elektroniko, garageem in 2-stepom, po drugi strani pa Body Worship ukine šepet notranjega otroka in se osredotoči bolj na moč ritma, na vse, kar je zunaj nas in onkraj našega nadzora. Vse, kar se zgodi na prvem EP-ju, se izenači z dogajanjem na kratkometražcu, ki je prvemu sledil.

Aphrodisiac z nenehnim dodajanjem in odvzemanjem novih zvočnih plasti poudarja čustva, impulzivne vzgibe sintov in beg misli. Ritmično linijo preseže s sintetizatorskimi valovanji in zvočnimi zankami. Body Worship želi temu postaviti ultimat. Vključuje manj sintov, glasbeno sekvenco vleče z manj inštrumenti, v ospredju pa je ritem, glas, ki mu lahko vsak podzavedno sledi. Kot namiguje naslov Body Worship, se Douchean na kratkometražcu zares želi dotakniti izključno telesnosti z energičnimi in distorziranimi ritmi, ki gradijo na ponavljanju ter mešanici surovega industrijskega zvoka in minimalističnih techno struktur.

Ob poslušanju nas obliva občutek, da se želimo v počasnem gibu nečemu približati. Vse je tako blizu, toda hkrati tako daleč. Naši vodili sta gib in užitek, v vsej svoji izprijenosti. V naslovnem komadu denimo čutimo premik, a ne vemo, ali se gibljemo mi ali naša okolica. Pridušen ritem postaja jasnejši z odmevajočimi toni in basi, teče, dokler dogajanja ne preseka prvi melodični element, bas. Z basom, novim poganjalcem giba, tečemo v neznano in podzavedno čakamo na usmeritev. Zaradi hitrih mimoidočih zvokov, vztrajnega preprostega ritma, napol zgeneriranih in delno resničnih glasov smo kar naenkrat na poti do ambivalentnega cilja. 

Control me, control me sta edini odmevajoči besedi, ki ju slišijo naša telesa. Tega cilja in stika si želimo, a vse bližje smo, tem bolj distorzirano in temačno je naše okolje. Naslov tega komada je Matador, in mi smo le biki, ki se popolnoma prepustimo njegovemu nadzoru. Prepustimo se, da nas zavaja in premika natanko tako, kot si je sam zamislil. Ob komadu The World at the Dawn of Creation se proti cilju začnemo premikati hitreje. Mislimo, da že vemo, kaj pričakovati, dokler zunajzemeljski toni vkup z distorznim breakbeatom ne prikličejo vesoljskega potopa. Nerazločne odmeve preglasi vodja operacije, ki ponavlja naslov komada. Vpraša nas, ali vemo, kaj iščemo, in zavemo se, da ne, zato se raje prepustimo nadzoru komada.

Čas se upočasni, slišimo odmevajoče snare, nadubbirane base in novo bitje, ki v zunajzemeljskem tonu pravi in the eyes. Hipnotični komad Parting of the Red Sea je svetla čutna nota EP-ja Body Worship. Oriše zvočno morje, ki je neskončno, zato nikoli ne bomo dosegli cilja. Smisel vsega je prav neskončen trenutek, mi sami, naš gib in naš glasbeni vodič. Dojamemo, kaj puščamo za sabo, hkrati pa občutimo okrepitev giba, ki dosega enake frekvence kot valovi.

Hipnozi sledi trans, zato je poslednja melodija Disappearing in a Field of Copper. Vse se začne z basi, ki jih kmalu zasenčijo progresivnejša valovanja. Ujeti v distorziji čakamo na ponovno sožitje našega telesa in glasbe. Nenadoma se vzpostavi futuristični dialog med sinti. Naše telo ne more biti pri miru in takrat občutimo, da se premikamo mi in okolje. Odgovarjamo frekvencam in frekvence nam. Sporazumevanje brez besed, telesni afrodiziak in igriv podton nas ponovno ponesejo k prvemu lanskemu EP-ju, Aphrodisiac. Zvočni epilog zaključi subtilnejši podton, ki naznanja, da je vse v neprestanem sožitju. Vse dokler ne odpremo oči in vidimo, da je naš kozmos izginil. 

Lahko bi rekli, da nas EP Body Worship popelje na vesoljsko odisejo, kjer so glasbeni valovi neskončni. Zvočne sekvence v vsaki skladbi postajajo vse bolj ciklične in nas nenehno vračajo v trenutke, ki nas obliznejo kot déjà vu. Vseskozi mislimo, da imamo pred sabo jasen cilj, toda vse kroži okrog trenutka giba, možnosti, kako hitro se prepustimo vesoljskim valovom in s kakšno lahkoto smo hipnotizirani. Z vsakim novim vrtenjem kratkometražca naše telo vse rahleje in brez zadržkov sledi ritmu, kot da je popolnoma prepuščeno nadzoru glasbe. Douchean nas potisne v igro nadzora in prepuščanja, v možnost, da uživamo v zvočni izkušnji, ne da bi izgubili stik s telesom.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Eva, mentorirala je Veronika Černe.