Cash Money, 2015

"I know rappers that call Paparazzi to come and get 'em / To show they outfits off, guess they need the attention / I remember when it used to be music that did it / But then again times have changed, man, who are we kiddin'?"

Ponuditi svojevrsten podmladek tiste bolj uglajene podobe, ki jo je Jay-Z kazal okrog sredine prejšnjega desetletja, se je nekoč zdelo pametna poteza za mladega Kanadčana Aubreyja Grahama oz. Drakea. Lagane rime o tečnih ženskah, dragih cotah, tečnih ženskah, ki obožujejo drage cote, sumljivih - a ne preveč »hardcore« - poslih s ponarejenim denarjem; nepretrgan niz egoističnih izjav, ki prej delujejo kot pristni izrazi mladostniške naivnosti kakor ponavljajoči se vzorci mačističnih hip hop besedil; tu pa tam kakšen blag namig na vzhajajoči jug, sicer pa bolj soulovsko obarvan, »butični« oziroma »backpack« rap.

Drake si je rezerviral udoben in zmerno rentabilen kotiček na širšem zemljevidu hip hopa slabih deset let nazaj in njegovi - takrat še internetni - navdušenci smo nestrpno čakali, da bo s tam lansiral polnopravno kariero. To se je imelo zgoditi leta 2009 z Drakeovo prvo širše odmevno izdajo, mikstejpom So Far Gone. A »buzz« okrog mladega Kanadčana je prišel ravno v trenutku, ko je hip hop, ta nekoč neustavljiva pop velesila, vidno začela kazati znake kronične bolezni, ki še danes pustoši po celotni glasbeni industriji. Tako se je bivši televizijski igralec Drake na začetku svoje kariere znašel v situaciji, ko bi moral ali opustiti svoje nič kaj skromne hip hop cilje in nadaljevati po poti underground oziroma kar internetnega raperja ali pa ... No, v svetu, kjer MTV ne predvaja hip hopa - ali katerekoli druge glasbe - in kjer so zvezde mladinskih filmov o vampirjih suvereno izpodrinile raperje iz strani nemških najstniških revij, je počasi postalo jasno, da je edini »ali pa«, s katerim lahko Drake računa, tisti, ki ga bo izumil sam.

Danes ne moremo zanikati, da je Drake dejansko iznašel neko strategijo, kako uspeti kot »big name« komercialni raper v svetu, kjer komercialni rap preprosto ne obstaja. In ko Drake v enem izmed svojih značilnih »meta« momentov namiguje, naj vzamemo njegov čudežni uspeh kot merilo za njegovo glasbeno ustvarjanje, mu gre kar verjeti. Z delno izjemo prvega albuma Thank Me Later, ki so mu Drakeovi dvomi o lastni zvočni in tržni podobi nadeli konfuzen izraz, Drakeova uradna diskografija pri založbi Cash Money kaže neverjetno visoko stopnjo uniformnosti. Kot da se mlad Kanadčan obsesivno oklepa edine forme, za katero je prepričan, da lahko uspe v trenutni konjunkturi. In album If Youre Reading This Its Too Late, ki je prvotno bil mišljen kot mikstejp, a je prejšnji mesec po neki interni drami pri založbi Cash Money naposled izšel kot Drakeov četrti polnopravni album, ni nobena izjema.

Tako bi lahko predstavil Too Late kot Drakeovo najbolj prepričljivo uradno izdajo, a le če s tem razumemo, da je odklon res minimalen. Drakeova besedila so še vedno v znamenju čustvene posrednosti, intimne pripovedi, glavne tematike katerih so frustracije okrog žensk in notranji dialog o lastnem uspehu. Too Late izstopa le v tem, da Drake deluje za las bolj zbran in čvrst kot na prejšnjih izdajah: svojo sicer močno nagnjenje v smer ljubezenske patetike malce odločneje kroti, in skladno s pogosto omembo »The Six« - Drakeov sleng za Toronto - si agregatno prizadeva kazati malenkost bolj klasično »ulično« podobo.

Podlage so še vedno asimetrične in votle; izpraznjene sonične pokrajine, po katerih tečejo hladni, ploščati basi. In še vedno kažejo močne ekspresivne pretenzije, kot da Drake hoče poslušalcu vsiliti neki občutek čustvene odmaknjenosti. Zanimivo v teoriji, tečno v praksi, sploh ko zaradi njih izpadejo albumi kot celote pretirano razvlečeni. Tako kot pri vokalih, na Too Late lahko slišimo le rahel napredek v smer smotrnosti; v tem oziru bi izpostavil kompakten, minimalističen soul sladkiš Jungle in spet Know Yourself, ki pravzaprav velja za enega redkih momentov, ko je Drakeova glasba v enaki meri nalezljiva in osupljivo globoka.

V zadnjem komadu na albumu, 6PM in New York, ki je naveden kot »bonus track«, Drake na hitro preleti beef z raperjem Tyga-o, premleva razne »what might have been« scenarije in ponuja zanimiv opis stanja rapa v letu 2015; duhovit, neotežen in rahlo ošaben, tu me misel istočasno vleče na Kanyejevo novodobno mojstrovino Fantasy in na tistega mladega raperja iz Kanade, ki je zelo veliko obetal slabih deset let nazaj. Gre pravzaprav za še eno klasično »meta« potezo: Drake da vedeti, zdaj posredno, zdaj neposredno, da se še kako zaveda, da se je, striktno glasbeno gledano, precej oddaljil od svojega najmočnejšega momenta. In res je: dasiravno je Drake že ves čas deležen resne obravnave s strani glasbeno-kritičnih medijev, si težko predstavljam, da bi kak kritik pri zdravi pameti postavil Too Late - ali katerokoli Drakeovo uradno izdajo - v isti rang kot nekatere kritično odmevne rap projekte iz zadnjih let: Run The Jewels, Good Kid M.A.A.D City, Yeezus. A tu so še Drakeove čustvene naracije, ki odmevajo med vrsticami na Twitterju in drugih socialnih omrežjih; tu je pravcata evforija, ki je ob izidu Too Late preplavila popularne podcaste, kjer mladi, na internetu bazirani producenti predstavljajo svoje trap in future soul stvaritve; in nezazadnje, tu so tisti in tiste, ki so svojo mladost dali oziroma dale čez, ko sta bila hip hop in R'n'B na vrhuncu pojavnosti, in ki jim, na pragu srednjih let, povzpetnik Drake danes servira odrasle refleksije o partnerskih odnosih, starajočih starših, in uspešno doseženih življenjskih ciljih.

Drake zelo dobro ve, kaj dela, saj je danes eden redkih, ki res šteka, da največji dosežek hip hopa ni Illmatic ali My Beautiful, Dark, Twisted Fantasy, temveč bogate kolektivne dimenzije, ki jih je hip hop nekoč imel. Tudi v tem smislu je izjemno uspešen album If Youre Reading This Its Too Late le potrditev že znanega: da je Drake nedvomno najpomembnejše ime v rapu ta hip.