Clean Feed, 2017

Ni ga mesta, ki bi v svetu jazza veljalo več kot New York. Na ta piedestal se tega mesta ne postavlja le zaradi bogate zapuščine, temveč tudi zaradi vitalnega umetniškega utripa, ki tudi danes - tako kot nekdaj - poganja neumorne tokove ustvarjalcev po kotičkih svojega uličnega drobovja. Vsakdo od jazz glasbenikov je kdaj v trenutkih sanjarjenja že stopil na oder katerega od tamkajšnjih klubov; marsikdo je sanje tam tudi poskušal uresničiti. Zgoščenost tamkajšnje umetniške scene ustvarja plodna tla za inovativnost, kar je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje poganjalo razvoj raznolikih godb, zbranih pod oznako new music. Čeprav New York še vedno velja za nekakšen umetniški Sillicon Valley, pa so se pravila igre in vzdušje nekoliko spremenila in dandanes se tam namesto vsrkavanja svobodnega ustvarjalnega kisika diha plitko in s stresom preobremenjenosti. Institucionalizacija jazza je poskrbela za uokvirjenje mladih umov in posledično formulaičnost ob izvajanju glasbe, izbirčna roka trga pa postavila potenciale za prodajo pred sposobnost ustvarjanja. Premočno prevladuje praksa polnjenja portfolija z igranjem v zasedbah znanih in uveljavljenih imen na sceni, čeprav to za posameznikov razvoj pomeni tudi privzemanje tujega stila igranja. Vse preveč glasbenikov, a le malo muzike.

Sredi takšnih in drugačnih naporov, da bi se iz nasičenega bazena dvignil nad gladino anonimnosti, pa poskuša avtor glasbe v tokratni Tolpi - Dre Hočevar - v lastnih globinah vzpostaviti samosvoje, lastne ustvarjalne tokove. Dreja je študij bobnov z ljubljanskega konservatorija postopoma popeljal čez lužo, kjer se je do danes uveljavil tudi že v vlogi skladatelja. Kljub relativni mladosti je današnji album Surface of Inscription že njegov peti studijski izdelek. Spoznanje, da je večina vrstnikov hudo zamejena z vnaprej danimi vzorci, ga je napotilo k iskanju načinov za preseganje te formulaičnosti. Njegova dela, ki so pravzaprav implementacije teh metod, se gibljejo v sferi svobodne improvizirane godbe. Izhodišče komponiranja je tako docela teoretsko z močnimi koreninami v filozofiji ter kognitivni znanosti. Za namen nereferencialnega samogenerativnega ustvarjanja je Dre razvil metodo inovacijskega trikotnika.

Metoda se v treh točkah ukvarja najprej z dinamiko skupinskega igranja, nato z vlogo posameznika in ob koncu še s spremljajočimi subjektivnimi vtisi. Dinamika igranja je v prvi točki opisana s sistemskim delovanjem, znotraj katerega se začetni parametri in kategorije s povratnimi zankami nadgrajujejo in spreminjajo. Druga točka trikotnika je pozicija, ki jo posameznik zavzame v danem trenutku oziroma vrsta interakcijske logike. Vključuje nanašanje na soigralce s kontekstualizacijo dogajanja, nanašanje nanje z dodajanjem druge vsebine ali pa umikanje v območje aktivne tišine, od koder nato vznikajo nove linije. Zadnja točka predstavlja postavljanje lastnih kriterijev uspešnosti ob izvajanju. S povezovanjem treh oglišč metode se glasbeniki lažje otresejo priučenih form in oprimejo lastnih vzgibov, ki so temelj navdiha. Poleg grajenja zvoka skozi interakcije je tako metoda usmerjena tudi v izgradnjo in razvoj posameznikovega lastnega izraza.

Osredotočenost na procese, ki se vršijo pod površino izražanja, močno zaznamuje tudi zvočno podobo albuma. Ta je skoraj popolnoma potopljena v območje aktivne tišine, v stanje visoke entropije, od koder posamezne linije v zamahih segajo k bolj diferenciranim stanjem. Te mimobežne sile tako valovijo gladino tišine, iz katere nato v odgovor vznikajo novi glasovi, ki se ob nekaterih delih zgoščajo v brbotajoče teksture, večinoma pa se le v parih dopolnjujejo. Glasbeniki s svojimi inštrumenti kot s tipalkami raziskujejo dimenzije zvočnega prostora. S tipalkami, ki se ob premočnem soočenju z zunanjimi dražljaji tudi nekoliko potegnejo vase. Igranje je iz domene ritma in melodije pomaknjeno v raziskovanje zvoka in širjenje dojemanja funkcij in vlog inštrumentov. Ob poslušanju plošče smo tako nemi opazovalci intimnega samospoznavanja glasbenikov. Samospoznavanja skozi lastne taktilne izrastke.

Drejevo skladateljsko vlogo težko razberemo iz samih skladb. Ob poslušanju in primerjanju živih izvedb albuma s studijskimi bi lahko sklepali, da njegovo skladateljsko delo temelji na postavitvi začetnih parametrov in kategorij zvoka, ki bodo orisale določeno teksturo. Nadaljnji razvoj skladbe pa je do dogovorjenih znakov, ki označujejo prehode, le stvar izvajanja opisane metode. Omeniti velja tudi to, da so žive izvedbe nekoliko glasnejše in bolj intenzivne od studijskih, ki za pravo poslušalsko izkušnjo zahtevajo umirjeno in tiho atmosfero ter po možnosti povišano glasnost zvočnikov vašega radijskega sprejemnika. Če se na tem mestu dotaknemo še Drejeve bobnarske vloge ob samih izvedbah skladb, lahko omenimo njegovo neizpostavljenost oziroma nekakšno skromno vseprisotnost, ki je njegovo igranje zaznamovala tudi že na predhodnih izdajah. Če se zvoki izvajani s strani njegovih kolegov v zasedbi brbotajoče pnejo iz površine tišine, potem Dre ostaja predvsem mojster vzdrževanja njene gladine, sam s paleto membranskih praskljajev in zvenov činel.

Zvočno paleto albuma ustvarjajo pihala, trobenta, klavir, vokal, bobni in elektronika. Elektroakustične kombinacije so znotraj Drejevevih kompozicij postale že kar stalnica. V sferah svobodne improvizirane godbe so te še dokaj redko izkoriščena praksa in zato predstavljajo potencial polja nadaljnjega razvoja. Najočitneje se nam posebnost takšnega zvočnega spoja predstavi že kar takoj v uvodu plošče, ko najprej elektronski pripomočki vstopijo v stik z- in modificirajo zategel glas trobente, nato pa se ujamejo v intenziven dvogovor z vokalistko. A pravi pomen Drejevega dela ni toliko v širjenju dojemanja raznolikih zvokov in pristopov k zvočnosti kot v sami viziji njegovega ustvarjanja, ki je usmerjeno v poglobljeno raziskovanje in razvijanje prispevkov posameznikov. V takšnem procesu pa se za najbolj primerne izkazujejo še neizoblikovani glasbeniki na začetkih svojih akademskih poti ali na drugi strani starejši prekaljeni mojstri. Najplodovitejša pa je bojda mešanica obojih.

Album Surface of inscription je najverjetneje poslednji album Drejevega zgodnjega newyorškega obdobja, saj se bo ta v bližnji prihodnosti preselil v drug umetniški epicenter sveta – v Berlin. Če mu je ameriška realnost nekoliko podrla predstave o lahkotnosti umetniške ustvarjalnosti, mu je hkrati ponudila orodje za črpanje izvirov le te in nujo po poglobljenem osebnem razvoju izven institucionalnega konteksta. Tako lahko posameznik razvije lastne, samosvoje vrline, ki ga na glasbenem tržišču dvignejo nad raven povprečnosti oziroma formulaične istosti. Drejev povratek čez lužo pa lahko veseli tudi domače jazziste, saj bo z delavnicami in koncerti zopet bolj prisoten tudi v svojih rodnih krajih.