Clean Feed, 2016

Dre Hočevar se vrača z novim dolgometražcem, izdanim pri priznani portugalski jazz založbi Clean Feed. Gre za še en izdelek, ki je plod rodovitne naveze domačega jazz kuratorja in organizatorja dogodkov Bogdana Benigarja s cenjeno jazz založbo, preko katere se slovenskim jazz skladateljem in glasbenikom še vedno odpirajo vrata v svet. Za razliko od njegovega prejšnjega projekta pa se na Collective Effervescence, posnetim novembra 2014, namesto tria preizkusi v kvintetu. Na albumu ostajata oba člana tria, poleg Hočevarja čelist Lester St. Louis in pianist Bram De Looze. Občasnega improvizatorja na elektronskih napravah tokrat kot stalni član zamenja Philip White, glavno inštrumentalno novost pa predstavlja vključitev saksofonista Chrisa Pitsiokosa.

Ni minilo veliko časa od izdaje njegovega prejšnjega dolgometražca, prav tako izdanega pri Clean Feed, in že nam Hočevar podaja nov album, ki se prav tako intrigantno spopada s transformacijo stare šole v sodoben jazz. Sicer Dre z vsako izdajo razširi vpogled v svoje sposobnosti dekonstruiranja klasičnih jazz inštrumentov, kot je klavir, okoli katerega je bil njegov trio zgrajen. Paleta zvokov je bolj barvita kot kadarkoli prej, skladbe vzbujajo domišljijo in ostajajo živahne brez osiromašenja dinamičnosti. Izrazitejša pa je tudi uporaba in manipulacija elektroakustičnih elementov zasedbe. Ropot, škripanje in cviljenje poslušalca spremljata od začetka do konca. In čeprav Hočevar ni nikoli kazal interesa za večjo dostopnost, je s Collective Effervescence naredil še en odločen korak vstran ter ustvaril nekaj, kar je bolj podobno napredno mislečemu raziskovalnemu delu kot reformiranju preteklih eksperimentalnih podvigov iz jazzovskega sveta. Energično vzdušje, ki sipa iz glasbenikov, se rado preseli na poslušalca, ki je pripravljen odpreti ušesa in tvegati biti podvržen kaosu, s katerim se kvintet na trenutke spogleduje. A ta kaos je vselej funkcionalen in prej posledica navdušujoče razigranosti glasbenikov kot prisiljen vzgib svobodnjaškega predrkavanja.

Pri vsem bučnem rohnenju kvinteta je presenetljivo, kako enakovredni so glasbeniki med seboj glede na doprinos k zvočni sliki. Na albumu nihče ni zares nikoli v središču dogajanja. Skoraj neprestano se dogajajo subtilne spremembe pri igranju posameznih inštrumentov, kar preseže sicer vedno redkejšo, klišejsko oznako free jazza, vsesplošnega simultanega soliranja. V kvintetu se nihče ne trudi preglasiti koga drugega, saj so preveč zaposleni sledenju Drejevi kompoziciji in vstavljanju osebnih zvočno-jezikovnih povedi ter vzklikov. Lahkotno in razposajeno igranje, ki meji na prekipevajoče, je eden izmed glavnih adutov tega albuma. Družbeno kipenje, kakor se približno sliši slovenski prevod naslova albuma, je zatorej precej primeren naslov.

Impresivno igranje, ki vleče k ponovnemu poslušanju, znova in znova navdušuje in preseneti z razposajenostjo, svežino in domiselnostjo sodelujočih glasbenikov. O sposobnostih in kreativnosti prisostvujočih ni dvoma, a morda se premalo govori o skladateljskih sposobnostih Hočevarja, brez katerih ti talenti ne bi tako zažareli. Po bučnih treh izdajah, pri katerih smo z vsako šli korak dlje v Drejeve vizije, pričakovanja postajajo višja, bolj napeta in bolj neučakana. Nekaj, kar je za mladega skladatelja, vodjo benda in bobnarja lahko samo vzpodbudno.