Infectious, 2015

Odstop poslanca lahko navsezadnje prinese tudi nekaj dobrega. Tako je denimo laburist Tom Watson v svoji odstopni izjavi voditelju stranke Edwardu Milibandu navedel, naj poskuša tudi malo živeti in si, če želi videti odličen koncert, ogleda skupino Drenge. Nadaljevanja zgodbe ni treba posebej navajati. V brata Loveless, ki tvorita dvojec Drenge, je bilo čez noč uperjeno širše oko javnosti, prav gotovo pa jima je šlo na roko tudi to, da sta imela ob boku še svež in toplo sprejet istoimenski prvenec, ki je že krožil med ljubitelji trše kitarske glasbe.

Njuna prva etapna skovanka je bila klasična kitara-boben naracija, ki sta jo svoj čas gnala denimo Jack in Meg White, pa tudi dvojec The Black Keys, a sta zato Rory in mlajši brat Eoin Loveless v tedaj poznih najstniških letih blues rocku kontrolirano pridodajala ščepce punk-rocka, psychobillyja in grunga ter tako že zelo zgodaj pokazala svoje reanimacijske vrline, ki niso nujno segale zgolj v interpretacijsko povzemanje. Če kaj, sta Drenge brezkompromisno stavila na glasnost in distorzirano kitaro lepila kjerkoli je bilo zanjo dovolj prostora. Glasbo je krasila pestra rockovska dinamična razvejenost, dobrodošla naivnost, energičnost in drznost, za kar ni bilo presenetljivo, da so nekateri v njiju videli reinkarnacijo The Eighties Matchbox B-Line Disaster.

Bravurozno gnetenje pestrega žanrskega amalgama je prav gotovo tisto, kar je Drenge na drugem osvajalskem pohodu navdajalo s samozavestjo, nenazadnje se jima je z njim uspelo proslaviti in predstaviti kot zanimivejša otoška kitarska formacija. Nekoliko starejša in izkušenejša sta se brata Loveless odločila več pozornosti usmeriti tudi k odkrivanju lastne izrazne moči in obračunati z vsemi, ki so v njiju videli zgolj posnemovalca. Samoironično tudi sama poudarjata, da je pravkar izdani naslednik Undertow prvi album, ki sta ga spisala sama.

V določeni maniri se jima je preskok nedvomno obrestoval. Skladba We Can Do What We Want je vse, kar smo si od Drenge lahko želeli. Svež punk-rockovski izraz, nalezljivo kitarsko riffanje, neutrudno bobnanje, dinamično poigravanje in popovski vrhunec. Domišljenosti skoraj triminutne skovanke ni prav ničesar očitati. Toda prav z njo se pokaže tudi prva večja hiba albuma Undertow. Dozdeva se, da se Drenge večji del ukvarjata z gradnjo zvoka, oziroma bolje rečeno s poustvarjanjem občutka grandioznosti in zapolnjenosti, s tem pa precej manj pozornosti posvečata samim skladbam, saj je njihova strukturnost veliko manj izrazita in izdelana. No, nekaj izjem je še vedno moč zapaziti, denimo nekoliko bolj umirjeno postpunkovsko balado The Woods, toda album prednjači v postavljanju zareverbanih glasnih zvočnih zidov, ki delujejo kot preusmerjevalniki od pravih hib. Ta je, da se brata Loveless v svoji koži še ne počutita dovolj varno. Velikokrat brezglavo poskakujeta med žanri in izrisujeta manko fokusa, s čimer tudi album izgublja svojo rdečo nit. Prav zvok, ki je na tokratni plošči doživel največjo preobrazbo, pa ni sposoben Undertow unificirati in jo predstaviti kot kohezivno entiteto, s čimer paradoksalno Drenge vnovič nevarno drezata v idejno povzemanje nekega poglavja glasbene zgodovine.