samozaložba, 2022

Kristijan Krajnčan je s svojim projektom DrummingCellist, pri katerem ob majhni pomoči elektronike igra hkrati na bobne in čelo, na naši sceni prisoten od leta 2017. Takrat je izšel prvenec, ki nosi ime po projektu, na njem pa se je Krajnčan izkazal kot pretanjen interpret skladb Johanna Sebastiana Bacha in estonskega skladatelja Arva Pärta, ki jih je popestril z nekaj avtorskimi skladbami na sledi moderne klasike. Po albumu Abraxas iz leta 2019 z izključno avtorskimi deli je pred nami tretji album Zabučale gore, ki uradno izide 11. oktobra, ko bo tudi doživel koncertno premiero v Kinu Šiška.

Novi album predstavlja precejšen odmik od prejšnjega avtorjevega dela in tukaj ne merimo le na projekt DrummingCellist, temveč tudi na njegovo prejšnje razvejano udejstvovanje na polju jazza od modernističnega Acropolis Quarteta pod vodstvom Kaje Draksler do bolj v klasični jazz usmerjenega avtorskega KK Contemporary Jazz Ensembla. Album Zabučale gore, namreč – ob dveh avtorskih skladbah – prinaša Krajnčanove predelave slovenskih ljudskih pesmi, ki se jih je lotil na nadvse domiseln in marsikdaj kar drzen način. Z mislijo na zvok njegovega čela bi lahko slikovito in morda nekoliko nagajivo povedali, da je pošteno zagrebel po površini ljudskega izročila, a bi bila to le približek tistega, kar na albumu slišimo.

Bobnar-čelist se je z vsako od ljudskih viž spoprijel na drugačen način: enkrat igra »čez« več kot sto let star posnetek z voščenega valja, drugič glavno temo nakaže že uvodoma in jo potem razblinja in znova uteleša ali pa jemlje ljudski vir kot iztočnico za navdihnjeno improvizacijo na osnovno temo. Vsakič pa je čutiti njegovo globoko spoštovanje do starih pesmi in občudovanje, ki pa nikoli ne preide v malikovanje. To je marsikdaj v breme glasbenikom, ki se lotevajo predelav del drugih avtorjev ali, v našem primeru, izvajalcev. Krajnčan je posegel po bolj ali manj dobro znanih pesmih, ki so doma v Beli krajini, Prekmurju in Reziji, medtem ko je za naslovno Zabučale gore prav med pripravo albuma izvedel, da gre pravzaprav za moravsko pesem, za katero je slovenske verze spisal Oton Župančič.

»Naslov izhaja iz narodne pesmi, ki smo jo z družino peli, ko sem bil majhen. Teh časov se spominjam z nostalgijo, o kateri govori tudi besedilo, a tudi z žalostjo, saj ljudje ne pojejo več toliko, kot so včasih,« zapiše Krajnčan na ovitku albuma. Na njegovi spletni strani pa izvemo, da se mu je ideja za projekt porodila kar v džungli! »Udeleževal sem se šamanskih ritualov sredi deževnega gozda. Ko sem se vrnil v Slovenijo, nazaj v civilizacijo, sem začutil notranjo željo po raziskovanju, kdo sem, od kod prihajam in kam grem.« Te Krajnčanove misli omenjamo zato, ker na albumu ni čutiti nostalgije ali, bognedaj, patetike, ki se rada prikrade pri predelavah tradicionalnega gradiva. Je pa v nekaterih skladbah čutiti malone džungelski vrvež zvokov in šumov, ki pričarajo nam tuje, neznano in nedoumljivo.

Naslovna pesem je nemara najbolj ambiciozna in kompleksna. V njej pridejo na površje številne tehnike tako muziciranja kot obdelave oziroma produkcije zvoka. Ta se pretkano giblje od bolj zrnatih potegov po strunah čela do gladkih glissandov, od kratkih premolkov do razigranih, razbohotenih pasaž, ki kljub nostalgični naravnanosti »izvirnika« mestoma zazvenijo zloslutno, sploh ko se čelu pridružijo še bobni. Ko govorimo o zvočni sliki albuma, ki kljub rabi efektov ni nikoli prenasičena, je treba posebej omeniti Andreja Kobala, ki je podpisan kot oblikovalec zvoka, za snemanje in miksanje je bil zadolžen Dejan Lapanja, medtem ko je producent albuma sam Krajnčan.

Album krasi tudi zaokrožena zvočno-konceptualna celota: prva in zadnja skladba sta avtorski, vmes pa so štiri predelane ljudske teme, ki vse skupaj po dinamiki in dramaturški postavitvi tvorijo sklenjen krog. Med avtorskima Vodnjakom in Requiemom, katerih naslova sta nemara tudi pomenljiva, Krajnčan stopa v dialog z vsako ljudsko pesmijo na albumu. Čutiti je njegovo angažiranost, vsakokratno poglobljenost v oddaljeno zvočno tvarino, ki jo s sugestivnim, inovativnim muziciranjem prestavi v novo, obogateno zvočno sfero. Gre za sijajen album, ki nas navduši z jasno vizijo in njeno izpeljavo. Ta je daleč od konvencij pri obravnavi tradicije; prav nasprotno, zdi se, da je Krajnčan zaoral povsem novo ledino, ko gre za prirejanje oziroma interpretacijo ljudskih pesmi. Pri tem početju mu je lastnoročno uspelo rušenje (pre)številnih mej in pregrad tako med žanri kot med ideologijami, ki jih zastopajo.