ZARŠ, 2018

Štiri leta po izidu prejšnje, druge, plošče zasedbe Dubzilla se na domači dub sceni ni veliko spremenilo. Dub entuziasti se ob ponedeljkih še vedno srečujejo na serialki Dub Lab v Channel Zeru. O francoskih dub bendih, ki so nas precej redno razvajali tudi na metelkovskih odrih, slišimo vse manj. Je pa v tem času dogajanje oplemenitil domači dvojec Darla Smoking, ki vsaj deloma sledi sorodni dubovski zapuščini kot Dubzilla. Tudi tisti izvirni po naukih dub ikone Leeja Scratch Perrya, ki je z Mad Professorjem slab mesec pred izidom nove Dubzilline plošče denimo napolnil letni vrt Gala hale. Zakaj duba v naših klubih ni več? Zdi se, da se razlog skriva predvsem v tem, da so se dubovske prakse pač močno zažrle v številne sodobne žanre, iz česar bi lahko povlekli zaključek, da je duba pravzaprav več kot kadarkoli prej. Je pa res, da je vsaj za nepoučena ušesa pač postal mnogo bolj prikrit. No, Dubzilla tudi s tretjo ploščo lastnega dubovskega porekla ne skriva. Ker so ji blizu starošolska dubovska izročila, njena glasba izpade celo eksotično. Tudi novo ploščo – zato njen naslov Post Dub Impressions – verjetno lahko prej razumemo kot nekakšen zasedbin komentar aktualnega dubovskega dogajanja kot pa namig o morebitnem izraznem zasuku.

Zdi se, da se peterec z aktualnimi dubovskimi trendi preprosto ne obremenjuje. Namesto tega se raje osredotoči na svoje atribute, ki jih izpopolnjuje že od začetka delovanja pred dvanajstimi leti. Poslušalcev, ki ves čas iščejo nove glasbene pogruntavščine, zato z novo ploščo najbrž ne bo nagovoril. Več posluha bodo zanjo nedvomno našli privrženci retro obarvanega duba, toda spet ne kar vsi povprek. Tisti, ki se jim kolca po jamajškem dubu, bodo tega pač morali iskati, ja, verjetno na Jamajki. Od Dubzille bodo dobili le nekakšno podgursko dubovsko izpeljanko, ki je pravzaprav lastna le Dubzilli. Ja, zasedbi je uspelo sestaviti takoj prepoznaven izraz, ki se med do sedaj objavljenimi tremi ploščami ni bistveno spremenil. Če bi med novo in prejšnjo ploščo premešali kašno skladbo, nas večina tega najbrž niti ne bi opazila. Vsaj ob površnem poslušanju ne. Tisto pravo vrednost da novi plošči šele bolj osredotočen posluh, ki razkrije zasedbino zrelejše muziciranje brez nepotrebnih trikov, s katerimi bi se glasba že ob prvem poslušanju zataknila v uho. Ja, verjetno bi si lahko privoščili kakšen eksces, denimo v zvoku oziroma zvočnem miksu in s tem ploščo naredili atraktivnejšo za povprečnega poslušalca, toda zdi se, da jih to preprosto ne zanima.

Kaj vse to pomeni za Post Dub Impressions? Najprej to, da bo Dubzilla s ploščo nagovorila svoje dosedanje fene. Ti bodo dobili zasedbino preverjeno križanje dubovskih in (post)rockovskih elementov, ki tokrat oživi v precej daljših skladbah. Te, paradoksalno, kljub temu dobijo bolj jasen, dodelan in premišljen fokus. Pojavi se celo vtis, da je zasedba v zasledovanju svojega cilja postala bolj ekonomična in osredotočena na subtilnejši razvoj posameznih tem. Te so tudi znotraj posameznih skladb včasih oprte na bazično dubovsko ritmiko, drugič na grajenje postrockovske atmosferičnosti in kompleksnejšega zvoka, ki se zaradi vintage sintovskih linij priložnostno spogleduje tudi z estetiko space rocka. Izbrani zvočni vzorci so po novem prej kot artikulirana sporočila predvsem dodatne zvočne plasti. V podobni vlogi pa se največkrat znajdejo tudi manevri gostujočih pihalcev in trobilcev, ki poskrbijo za mogočnejše, postrockovske orkestracije in priložnostno že skoraj jazzovsko senzibilnost. Ja, Post Dub Impressions je plošča, s katero bodo na svoj račun prišli predvsem poslušalci, ki jim je bliže občudovanje medsebojne, nepretenciozne in elegantne interakcije zrelega benda kot pa lahkotno ugajanje na prvo žogo.