NO KLAN recordings, 2021

Z recenzijo nocojšnjega albuma ne bomo na frekvence Radia Študent prvič polnomočno uvedli le debitantskega izdelka DUFa, temveč bo hkrati recenzentsko vzklila tudi nova domača založba NO KLAN Recordings. Ustanovitelj in vodja založbe Mark Divjak na našemu radiu že dobro leto vodi oddajo Globoki konec, ki v eter prinaša svežo dub, bass in beat glasbo. Oddaja je zrasla iz ideje Divjakove prve založbe, imenovane DEEPEND!, ki primarno predstavlja domačo sceno. Enako nalogo si je Divjak zadal z NO KLAN Recordings, ki pa se v primerjavi s prvo zdi temačnejša in predvsem hrupnejša.  

Tako se sliši tudi nocojšnji prvenec DUFa, pod tem imenom pa se skriva nihče drug kot tolkalec in producent Brgs oz. Jaka Berger. Slednji je večino svoje dosedanje diskografije osnoval na ustvarjanju hrupa, v zadnjem letu pa je svoj hrup še izraziteje razstavil, zlasti v svoji seriji Poetrix. Kljub temu na nocojšnji plošči slišimo bolj sinhron zvok. Glasba vsebuje predvsem manj tišine, ki je poprej prevevala kompozicije in jih luknjala na posamezne hrupne impresije. Sedaj njeno mesto zasedajo bobni, basovsko gromenje ter cel kup distorzije in odmeva. DUF je torej povsem nova pošast, ki ni posebej drugačna od Brgsovih prejšnjih projektov, a vseeno predstavlja odmik od eksperimentalnega hrupa, ki ga je gojil na zadnjih izdajah pri svoji založbi Zvočni prepihi.

Žanrsko se je Brgs s prihodom na Divjakovo založbo približal zvoku beata in bassa, a z dodatkom svojega tolkalnega hrupa, ki ga je bil s seboj prinesel iz Zvočnih prepihov. Na plošči se DUF od vzpostavljenega zvoka nikoli ne odmakne dovolj, da bi to zmotilo poslušanje. Pravilneje kot preprosto reči, da album vodi Brgsova zaljubljenost v lasten zvok, je ključni vzrok za tovrstno zadržanost poiskati v načinu ustvarjanja plošče Dead Underground Future. Stvaritev vseh zvokov je potekala z modularno sintezo. »Mašina« je zrasla pred ustvarjanjem plošče same, pa tudi med njim, vendar zaradi ozkosti svojega delovanja Brgsu na začetku ni omogočala razpona, ki bi ponujal pravo raznolikost. A vseeno je pri analogni modularni sintezi – za razliko od digitalne – možnosti neskončno. Kljub temu plošča zaradi odsotnosti večjih zvočnih sprememb odraža enotnost zvoka, a hkrati ne podobnosti, zastarelosti ali predvidljivosti, kar plato dela gibko.

Zvok se neposredno povezuje s konceptualno stranjo izdaje Dead Underground Future. Nedvomno se zvok približuje distopični prihodnosti, razkroju ljudi in vsesplošnemu uničenju. V zvok Brgs vpenja tudi lasten glas, ki je tokrat naefektiran slišati kakor zvok podzemlja samega, njegovega boga Hada. Renčanje skozi distorzijo in odmev prinaša besedne zveze, ki so, milo rečeno, zaskrbljujoče. Berger se ukvarja predvsem z usodo umetnika in alternativne scene v sodobnem svetu ter s totalnim protestnim uničenjem kulturnega okolja. Protestira proti potrošništvu, ki ubija alternativne prostore in iz ljudi dela vedno več apatičnih poslušalcev, gledalcev in prič umetnosti brez volje do opredelitve in iskanja novega. A proces se ne bo končal v podzemlju, s koncem alternativnih prostorov, temveč bo privedel tudi do konca splošnega kreativnega okolja. Če torej mi ne bomo imeli prostorov za svoje izražanje, jih ne bo imel nihče.

Tukaj je torej mrtva prihodnost podzemlja, ki jo naslavlja plošča. Dead Underground Future anticipira skrajno pesimistično prihodnost alternativne umetnosti. A smrt se ne zdi dobesedna. Prej se zdi, da Brgs namiguje na nujno prihajajočo spremembo, ki se bo morda od zunaj zdela kot konec in prenehanje delovanja tovrstnih prostorov. Od znotraj bo terjala žrtve, a bo sceni na koncu omogočila preboj v postkoronsko obdobje. Mogoče se bo podzemlje zdelo za nekaj časa mrtvo, dokler se ne bo spet pojavilo na nek nov, mogoče celo boljši način. Dead Underground Future je kot refleksija našega trenutnega časa lahko opomnik na obveznost te spremembe. Brez nje bo smrt postala dobesedna, umetnost pa tista, ki bo uničevala.