Mexican Summer, 2022

Sedem let je minilo, odkar je švedska psych rock skupina Dungen na svet spravila svoj zadnji dolgometražni album z naslovom Häxan. Inštrumentalna plata, ki jo je kot vedno v celoti skomponiral kitarist Gustav Ejstes, je bila prvi konkretni odmik od Dungenovih bolj običajnih psych rock korenin. Projekt je bil sicer še vedno jasno zaznamovan z Ejstesovo naklonjenostjo švedski folk tradiciji ter starim šolam progresivnega in psihedeličnega rocka – a kompozicije, ki so tokrat v celoti obšle vokalni performans, ne bi mogle biti bolj tuje njegovim prejšnjim udejstvovanjem. Glasba je tu utemeljena v posebni sanjskosti; je eterična, zavlečena in skrivnostna, stalno odeta v temo, a nikoli grozeča. Melanholično vzdušje nam pričara podobe samotnih potovanj skozi noč ali sprehodov po blago zasneženem gozdu, ob samem koncu hladne jeseni. Bolj kot tujek v Dungenovi diskografiji je Häxan deloval kot najbolj svojstven in dovršen projekt izpod Ejstesovega peresa, tako indikator njegovega čuta za atmosfero kot tudi format, v katerem lahko glasbenik najbolje razkaže svoje inštrumentalne veščine.

Tako so nas torej s Häxanom konec leta 2016 Dungen zapustili in vse do letos snovali novo studijsko plato En Är F​ö​r Mycket och Tusen Aldrig Nog ali po domače: Eden je preveč in tisoč ni nikoli dovolj. Za ta projekt se je Ejstes, ki je po dvajsetih letih še vedno osrednja ustvarjalna sila skupine, delno vrnil k njenim starejšim metodam. Novoizdani album po Häxanu sicer podeduje umeščenost vzdušja v jesenski čas, a v marsikaterih drugih pogledih predniku obrne hrbet, mogoče celo prenaglo, in se vrne daleč nazaj k svojim začetkom, jih dodela ter postreže v zaokroženi celoti.

Če je Häxan lahko izstopal kot samostojen in edinstven projekt – bolj otrok zapuščine psihedeličnega rocka kot pa zgolj njen pričakovan, standardni produkt – se novi album veliko bolj utemeljuje kot poklon prav tej glasbeni tradiciji. A ta navidezna regresija ne izniči ambicije projekta, ki se vseeno lahko baha z dobro realiziranim in raznolikim naborom skladb. Na celotni plošči, na kateri Ejstes glasbo kot v starih projektih ponovno spremlja z vokali, najdemo jasne sledi tako Beatlesov kot Tame Impalinega Kevina Parkerja, čigar vpliv je med drugim močno opazen v komadu Nattens Sista Strimma Ljus. Zanimiva je dvosmernost teh navdihov, saj je Parker pobral veliko potez prav od Dungena in skupini tokrat tudi vrača inspiracijo v obliki svetlečih kitarskih tekstur, polnih velekoncertnega potenciala.

Dungen na albumu kuje svež, svetel zvok, ki občasno zaide v bolj groovy sekcije in celo jungle s skladbo Var Har Du Varit?. Tok plate sicer na trenutke prekinejo zaključki komadov, ki bi jim skupina lahko namenila nekoliko več časa za odzven, a pomanjkljivosti prehodov ne odvrnejo preveč od lahkotnosti glasbe, ki je tako privlačna, kot je dostopna. Prav ta lahkotnost, povabilo v topel objem, povzema Dungenov zgodnji zvok, a obenem se tu odpre nerodno vprašanje o njihovem razvoju, saj se v kontekstu nove izdaje zdi prejšnji album Häxan kot digresija načeloma glavnega poslanstva skupine, četudi je daleč najbolj edinstven in zapomnljiv. Novo izdajo lahko torej razumemo kot odmik od eksperimentacije z atmosfero in vrnitev k izpopolnjevanju Dungenovih že osvojenih glasbenih drž.

Prebuditev iz zasanjanega polsna, v katerem je skupina tavala na Häxanu, Dungen tako praznuje z dokaj dodelano vizijo, dokončno ločeno od preteklega misticizma in potopljeno v novo svetlobo, ki ublaži potencialna razočaranja nad njihovo preusmeritvijo. Četudi lahko skupina dokazano nudi veliko bolj unikatno, tematizirano potovanje, je plošča En Är F​ö​r Mycket och Tusen Aldrig Nog soliden dodatek k njihovi diskografiji in več kot primeren spremljevalec sproščenih jesenskih sprehodov. Priporočamo torej, da album postrežete ob belem ali rdečem vinu na kak oktobrski popoldan, v bližini gozdnate narave, a nikakor ne v njeni senci.