ATO, 2014

„It's very close to tuna season … I know you people up here in Seattle don't know much about fishing!“ lahko izreče in ostane živ le fisherman Claypool v koncertnem uvodu komada Rumble of the Diesel. Ta ekstravagantni Primus, ta prvi med enakimi, napada znova. Samosvoj virtuoz južnjaškega temperamenta je eden najmarkantnejših štiristrunarjev v zgodovini rokenrola. Tudi s svojimi alternativnimi in neobičajno izdelanimi bas glasbili. Neobičajen je tudi Les Claypool. Mutant! Druga zadeva, ki ga krasi, je izjemno distinktiven in visoko popačen vokal, ki meji na parodijo. Vsi ne morejo biti pevci! Claypool, pač. Poleg bazičnega Primusa in drugih stranskih projektov, kot so The Holy Mackerel, Frog Brigade in Oysterhead, si je na počitnikovanju umislil še enega. Duo de Twang! Ob veličini in sijaju Claypoola je drugi člen dua avtomatično najšibkejši člen, ki pa vendarle ima ime – Bryan Kehoe. Nekdanji kitarist multižanrskih, a na heavy zvoku slonečih M.I.R.V. in The Kehoe Nation. Analogno primerjavo country paru Duo de Twang lahko najdemo pred dvajsetimi leti v kohezivnem odnosu punk bastarda Jella Biafre in psihobili kavboja Mojo Nixona.

Claypool znova pluje po sirnem morju. „It's Alive!“, če povzamemo vzklik iz najavne špice animirane serije Robot Chicken, katere glasba je njegovo delo. Voda je izjemno pomemben element njegove poezije, a napad tokrat naznanjajo country fanfare. Album Four Foot Shack je prežet s chicken music, stoji na čvrstih tleh in se drži kontinenta, že preverjenih tem. V celoto ga veže paleta priredb Claypoolovih skupin, country klasik in drugih priredb, ki pa so na momente tako zafejkane, da jih komaj prepoznaš. Man in the Box od Alice in Chains, recimo, kjer tomahawkovski indijanski ritual preide v drzni drnec skozi prerijo in v hitrejšem tempu kot original koketira z Elvisovim Viva Las Vegas. Banjo in mandolina americane, bluegrassa in hillbillyja tridesetih let sta se pomešala z the bassom Claypoola in kitaro Kehoeja. In to je vse! Drugih inštrumentov v operaciji Duo de Twang ni. Namesto bobnov skrbi za ritem stampedo podplatov, tako protagonistov kot publike. Kot v starih dobrih lesenih barakah ameriškega juga in zakajenih saloonih. Onomatopejsko vibrirajoči twang se je izvalil iz Claypoolovih jajc, vmešanih z gobicami. V glavi mu dogajajo pravi viharji. Gre za spomenik komadom, ki so vplivali na njegov glasbeni razvoj ali pa se je v mladosti spontano srečeval z njimi. Nikakor ne za norčevanje iz countryja. Obdelava The Battle of New Orleans Jimmieja Driftwooda govori o dokončni obdelavi rdečih britanskih uniform v vojni za neodvisnost. V komadu je kar čutiti blatne lokve močvirij Misisipija in aligatorje, ki se plazijo okoli prej omenjenih barak na štirih nogah, kakršen je tudi naslov albuma. Kanadski zgodovini in Stompin' Tomu Connorsu se posveti z Bridge Came Tumbling Down.

S surferskim Pipe Line je končno razkrit misterij Claypoolovega recepta za ples z basom na stejdžu - studijski nastopi neekscesnih originalnih izvajalcev, lično postriženih, počesanih, uniformirano oblečenih in sinhronizirano premikajočih se The Chantay's iz šestdesetih. Razposajeni Claypool z neverjetno tehniko dominira nad basom, na country terenu pa je suvereno iznajdljiv. Če bi bil hokejist, bi nasprotnika obrnil na kocki ledu, ki ohlaja punchbowl. Drugi, nekantrijevski sklop priredb predstavlja tudi predelava pop hita Stayin’ Alive Bee Geesov z izjemno fankijado in inovativnim, režečim se refrenom, ki je popolna opozicija visokim vokalom bratov Gibb, ob katerih so se tresle kristalne krogle diskačev v sedemdesetih. Refren spada na seznam “kaj še slišati pred smrtjo”, v isti rang pa spadata tudi brundanje v prehodu na komadu Red State Girl in mitičen Jerry Was A Race Car Driver.