Hyperdub, 2012

 

Vsebinski tvorec današnje Tolpe bumov Leon Smart alias Scratcha DVA je kot radijski DJ kar šest let skorajda neprekinjeno vodil jutranjo oddajo Grimey Breakfast na Rinse FM – na nekdaj piratskem radiu, katerega preživetvena strategija je nenehno spreminjanje programske sheme in neusmiljeno menjavanje DJ-ev glede na njihovo sodobnost, izvirnost in napredek. Na postaji, kjer so bili edine stalnice ustanovitelji Geeneus, A-Plus in mogoče še Newham Generals, se človek torej vpraša, v čem je skrivnost Smartove dolgoživosti. Odgovor se je ob rednem poslušanju oddaje ponujal kar sam od sebe. Igrivi Londončan se je namreč s svojimi otroško iskrenimi intervjuji in tematsko zasnovanimi vpadi prikupil globalnemu občestvu do te mere, da so bili R&B klasike, ekskluzivni komadi založbe Night Slugs, reggae za stare fotre in footwork izleti v istem loncu slišati kot najbolj naravna in sprejemljiva stvar.

Očitno gre za možakarja z zajetno zalogo pogonske energije. Nekdanji občudovalec skupine The Prodigy je svoje produkcijske zmožnosti sprva preizkusil v vzhodnolondonskem grimu, ki je ob prelomu tisočletja igral vlogo konformističnega sluge Wileyevega diktata. DVA-jevi poizkusi s harmonijami in nenavadnimi taktovskimi načini so sicer pritegnili pozornost grime botra, a so po sodelovanju z vokalisti – podobno kot Terror Danjah v času rhythm & grima – naleteli na precej neodobravanja. Zato je bil pojav UK Funkyja, ki se je prvinsko ukvarjal z ritmičnim vijačenjem house šablon, dobrodošlo izhodišče za Smartov ponoven produkcijski pohod. A tudi tam se Londončan ni popolnoma udomačil, saj se je njegov pustolovski, pravila teptajoč duh izkazal za preveč nemirnega, da bi se lahko kar enostavno vklopil v konzervativno house sceno; Scratcha DVA je tako svojo cono udobja našel šele v hiperfuturističnem, sintetično barvitem glasbenem okolju, katerega kalejdoskopsko zastavo nosijo Roska, SBTRKT, Cooly G in predvsem založba Hyperdub.

Dolgometražec Pretty Ugly, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov, v večini primerov drsi na spolzkem terenu UK Funkyja, R&B-ja in techna. Ritmično bi ga bilo morda celo bolje uvrstiti v polje broken beata, toda kljub temu niso vztrajno sinkopirani ritmi tisto, kar najmočneje zaznamuje Scratchev debut. Pretty Ugly v prvi vrsti, kakor tudi njegova naslovnica, izžarevata sintetične, plastične teksture, drgetajoče in prasketajoče v valovih interference ter umazanije. Umazanije v smislu nežnega, harmoničnega soula, ki mu Smart dodaja nepopolnosti - napake, načrtovane slučajnosti, piske in pokce, sirene in brnenje, ki prevzemajo melodično vrednost. Plošča je polna kompozicijskega nemira, ki ga od Leona Smarta nismo povsem vajeni, in instrumentalno gledano bi komadi kot hibrid med The Foreign Exchange in technoidnim broken beatom v bass miljeju delovali precej osvežujoče. Težava pa je v tem, da Scratcha na plošči obenem angažira tudi kup na papirju impresivnih vokalistov, ki v večini primerov niso ne vokalno, ne besedilno, ne ritmično dorasli kompleksnim produkcijam, ki jih interpretirajo. Kar se izkaže za več kot zgolj moteč dejavnik.

Naslov plošče Pretty Ugly zatorej izpade zares ustrezen in jedrnat opis zvoka, ki ga bomo poslušali v naslednji uri. S tem, da je po recenzentovem mnenju tisti soulovski, R&B del, ki bledikavo skuša oponašati že anemično izžete loungerske klišeje – Ugly; tisti ritmično zamotan, basiran, trmasto neubogljiv, digitalno glitchersko igriv, teksturalno izviren in kompozicijsko nadgrajen pa - Pretty. Ravno v nasprotju s tem, kar je verjetno imel v mislih sam producent. Resnica pa, kot zmeraj odvisna od oči opazovalca, najbrž leži nekje vmes med obema dobesednima prevodoma naslova plošče v slovenščino.