dvidevat x Nulla: 068/078-1

Kamizdat, 2021

Pozdravljeni v nocojšnjem temačnem, a plesnem glasbenem recenzentskem terminu. Podajamo se v vode ritmične elektronike, ki je v torek prigroovala na površje domačega glasbenega prizorišča, ko je pri domači založbi Kamizdat izšla plošča dveh domačih in svežih elektronskih producentk dvidevat oz. Jere Topolovec ter Nulle oz. Lune Lucije Brinovar. Protagonistki nocojšnje oddaje sta sprva DJ-ki in nato producentki. Kot ustvarjalki sta neločljivi od klubskega okolja, to pa usmerja tudi njun pogled na ustvarjanje glasbe skozi disko džokiranje. Tako dobivata ideje in jih v živo tudi uresničujeta. Obe sta pred dvema letoma - pred virusom, kar je po novem standardiziran način štetja let - uspešno držali množice rejverjev v suspenzu plesne evforije in se med drugim odlično odrezali tudi v našem radijskem etru, kjer sta obe odvrteli energičen in odbit set v oddaji DJ seansa. A nocoj ne poslušamo nikakršnega seta katere koli od izvajalk, marveč njun debitantski split izdelek 068/078-1. 

Kako torej prične didžejka, ki za svoje ustvarjanje potrebuje plesišče in odziv ljudi, ustvarjati svojo glasbo v odsotnosti prav tega? Kako ve, kaj poganja telesa, ki se nenehno premikajo, ter kaj sproži tisti impulz plesa v glavi posameznika na plesišču? dvidevat in Nulla se tega očitno zavedata. Poslušalcem lahko temu priča skladba v ozadju in vedenje, da ta ni izjema, temveč le pokušina nocojšnjega albuma. Izdaja se zdi kot tisti vrhunec noči, ki se v trenutku zdi brezkončen. dvidevat in Nulla sta svojo producentsko pot pričeli naravnost izjemno. Žanrsko gibanje okoli detroitskega elektra za dvidevat in eksperimentalnejšega britanskega elektra za Nullo se kar blešči od potenciala. S takšno medsebojno zvočno sliko skupaj tvorita dve strani istega kovanca in zato tudi širino znotraj posamezne žanrske usmeritve. Kjer ena zavija desno, druga zavija levo in obratno. Obe sta zapriseženi neprizanesljivemu plesnemu ritmu, ki se izogiba standardnim vzorcem, krajšim detajliranim melodijam in obilici globokih basovskih linij, ki poslušalca povabijo k plesu. 

Plošča sestoji iz devetih komadov, od katerih prvi štirje pripadajo dvidevat, ostali pa Nulli. Ob prvem poslušanju se zaradi že prej omenjene žanrske podobnosti težko opazi točko prehoda med glasbo izvajalk, z nadaljnjim poslušanjem pa pričnemo slišati točno zarezo. Začenši z dvidevat, album začrta svoj zvok, energijo in cilj. Določeni elementi glasbe so skriti med ostalimi, vidnejšimi, a čeprav so kratki in tišji, se v kompoziciji vsekakor občutijo. Njihova prisotnost je vredna odkrivanja in pozornega poslušanja, ustvarja pa zvočno bogastvo, ki poslušalca obnori. S tem tudi prvi del plošče pridobi vrednost z naknadnimi poslušanji, kjer je moč v glasbi odkriti nekaj novega.

Z drugo polovico pa nastopi Nulla, ki razširi to, kar ji je postavila predhodnica. Nadaljuje torej basovske linije, netipične ritmične vzorce ter kratke melodične impresije in na teh temeljih razširi glasbeno zasnovo. Prej omenjeni detajli dvidevat so v Nullinih kompozicijah spremenjeni v nekaj manj konvencionalnega, kakor da bi iskali mejo plesne glasbe in že vdirali onkraj prej začrtanih okvirjev. Posega tako daleč, da na koncu spreminja tudi temelje, na katerih je pred nekaj trenutki še gradila. Tako tudi neizprosni plesni ritmi na trenutke pokukajo v svet širše sfere glasbenih žanrov, denimo v pohitreni hiphop ali upočasnjeni gabber. Ugotovimo, da si Nulla dovoli zmeraj več in več, kar nazadnje pripelje do res inovativnih zvokov in kompozicij. Umeščanje glasbenih elementov v aranžma ji ne dela težav in nekje na sredini komada poslušalec ugotovi, da stvar deluje kljub nekonvencionalnosti uporabljenih zvokov. 

Eksperimentalna tendenca Nulle pa je v tem primeru bridki dvorezni meč. Če po eni strani prinaša razširitev glasbenega prostora, na drugi strani prikrajša usmerjenost in kinetičnost plošče, ki ju sprva vzpostavi dvidevat. Pritisk na zavoro, ki se zgodi na prehodu iz prvega dela v drugega, se zgodi ravno zato, ker se glasba dvidevat hitro razprostre poslušalcu, ga premami in popelje s seboj. V glasbi Nulle pa je poslušalec močneje fokusiran na glasbo samo zaradi njene eksperimentalnejše narave, v kateri mora zdaj iskati tisto, kar mu je v prvem delu ponujeno na pladnju. Z Nullinimi kompozicijami je poslušalec primoran glasbo delno sestaviti sam. Zaradi tega pride  med prvim in drugim delom do kontrasta, ne v žanrskem smislu, ampak v načinu poslušanja. To onemogoči prenos idej in zagona iz prvega dela v drugega, kot tudi pravi razcvet idej drugega dela. Napaka ni v nobenem delu, ampak v prehodu iz enega v drugega in njuni jukstapoziciji znotraj izdaje. 

Treba je poudariti, da ni nobena izmed ustvarjalk ustvarila slabšega dela. Obe sta dostavili lepo bero komadov, ki jo bo na plesišču kadar koli v bližnji prihodnosti fino slišati. Glavni antagonist plošče je ustvarjeni kontrast med obema deloma, in čeprav si tega v glasbi nihče zares ne želi, takšen format neizogibno pogojuje primerjavo glasbenic. Tako “in” postane “proti” ter idejo skupne izdaje osredišči na tekmovanje med predstavljenimi. To se ne zgodi pri vseh skupnih izdajah, marveč je opazno le pri takih, kot je 068/078-1, kjer sta si izvajalki žanrsko zelo blizu. 

A njuna dela albuma nista daleč narazen zvočno ali emocionalno, ampak perceptivno. Razkorak med njunima glasbama je opažen v načinu poslušanja. Tako kot ne poslušamo vsakega žanra enako, tudi ne poslušamo enako obeh delov 068/078-1. Predispozicija, ki si jo ustvarimo v relaciji do prvega dela, v drugem več ne deluje in tako se vrzel med njima naenkrat poveča. Omembe vredno je dejstvo, da se je taka drastična sprememba zgodila znotraj enega specifičnega žanra, kar nakazuje na potencial uspešne prihodnosti lokalne elektronske scene. A težava ostaja v jukstapoziciji obeh glasb, saj se ločnica med njima skriva v izbiri poslušalca ter bo kot takšna težje objektivno občutena in lažje izražena kot osebna preferenca.