Axis Records, 2020

Newsflash – klubska kultura je v krizi. No, jasno, kako bi naj ne bila, če se vijemo skozi čase najhujše ekonomske, zdravstvene in nasploh družbene krize te generacije. Popolno zaprtje koncertnih prizorišč in podzemnega klubovja pomeni celo, da je prav glasbena industrija ena tistih, ki ekonomsko najbolj trpijo zaradi posledic virusne krize. Pa vendar upamo in verjamemo, da se bodo tudi glasbene institucije izvile iz težkega položaja in kmalu pognale svoje zaprašene zvočne sisteme. A težave ostajajo – klubska kultura je namreč v vse hujšem primežu krize vrednot, zdi pa se, da je rešitev te krize bistveno bolj zapletena kot le ponovno odprtje vrat plesnih prizorišč.

Naj se danes zavoljo obravnavanega Zaka Khutoretskega dotaknemo zgolj vprašanja umetnosti DJ-janja. Digitalna revolucija in online kultura poleg tako rekoč neobstoječega filtra kvalitete glasbe pomenita še bolj olajšan dostop do nje – kjerkoli in kadarkoli. V dobi pomanjkanja pozornosti in želje po takojšnji zadovoljitvi to pomeni, da se na splošno vse manj časa posveča zavzetemu raziskovanju žanrskih globočin. Če temu dodamo še tehnološki napredek na področju DJ-opreme, zaradi česar lahko že tako rekoč vsakdo vrti glasbo, in za povrh še mainstreamizacijo techno žanra, lahko končamo s precej neokusno obaro, ki ji rečemo klubski večer. No, glas razuma in svetla točka DJ-kulture na techno parketu je prav gotovo Zak alias DVS1. Danes rezident berlinskega kluba Berghain ter tbilisijskega Bassianija obkljuka naslednje karierne lekcije – žurer, promotor, mlad rezident zloglasnega kluba v Minneapolisu po imenu First Avenue, tonski mojster s svojim prestižnim avdio sistemom, lastnik kluba FOUNDATION ter nenazadnje vodja založb Mistress in HUSH. Vse našteto ga naredi posameznika, čigar znanje iz skoraj treh desetletij vpetosti v klubsko sceno akumulira v tehnično enega najbolj podkovanih DJ-jev techno podtalja.

Nikakor ni rečeno, da dober DJ pomeni tudi dobrega producenta, se pa – tako tudi v današnjem primeru – odnos do miksanja glasbe velikokrat prelije tudi v avtorjeve zvočne stvaritve. Močna naklonjenost techno tradiciji se prek manj številčne produkcije Zaka stilsko še najbolje znajde v družbi izvornega Detroita in prav tam je svoje mesto našel tudi njegov albumski prvenec, imenovan Beta Sensory Motor Rhythm. Če je bil izid prvega singla načrtovan pri detroitski založbi pionirja Derricka Maya, imenovani Transmat, se za dolgometražec po enajstih letih zateka pod okrilje The Wizzarda aka Jeffa Millsa in njegovo, milo rečeno, legendarno založbo Axis Records. Zanimivo je, da je pri založbi še do nedavnega svoj material izdajal skoraj izključno Jeff Mills ob projektih, pri katerih sodeluje tudi sam. No, leto 2020 v tem pogledu pomeni spremembo za založbo, kajti Mills na njej po novem gosti tudi tuje producente, če njihove stvaritve ugodijo precej striktnim zapovedim zvoka stare šole Detroita. Tako se DVS1 danes znajde v družbi novopečenih Axisovih izdaj, med katerimi so bili samo letos tega privilegija deležni še Tadeo, Jonas Kopp, DJ Surgeles, Terrence Dixon, 30drop in Mike Storm.

Ob povedanem si podučen in zavzet poslušalec tako že lahko predstavlja, kako bo zvočil album Beta Sensory Motor Rhythm, in ta prav zares ne predstavlja nikakršnih tektonskih odmikov od zastavljenih pričakovanj. V rahlo idiosinkratičnem tonu se DVS1 drži hipnotično ponavljajočih se struktur, značilnih za detroitske fotre iz sredine devetdesetih, od povsem klasičnega stila pa ga loči predvsem raba disharmoničnih sintov, ki vzbujajo nekakšen občutek lucidne napetosti. Receptura je vendarle jasna – ritem je nujno rezultat pretipkavanja in manipulacij analogne mašine Roland 909, aranžma pa poleg nekaj izjem ostaja izredno preprost – tako se namreč vzpostavi navidezno neskončna zazankanost, ki ob redkih in subtilnih teksturnih ali ritmičnih spremembah vzbuja tisti značilni hipnotični zvok in hkrati predvsem v funkcionalnem smislu dosega svoj namen. Vendarle gre v prvi vrsti za zvočni material, katerega najbolj osmišljeno mesto predstavlja DJ-set, glede na izkušnje producenta DVS1 pa se takšna funkcija še dodatno potencira.

Skupek osmih komadov z naslovom Beta Sensory Motor Rhythm torej bolj kot kompleksen in celovit album predstavlja orodja za neskončne funkcionalne kombinacije, pri katerih se lahko s pravilno manipulacijo mešalne mize med miksom zgodijo tisti zvočno edinstveni čarobni momenti. Ob teh dolgometražcih se sicer večkrat pojavlja vprašanje, ali je stvar smiselno kategorizirati kot album. Kljub temu se v današnjem primeru odgovor zdi razmeroma preprost - če naj prvenec v kakršnikoli obliki odraža duh producenta DVS1, je to glede na njegovo predanost umetnosti DJ-janja in pretekle izkušnje prav gotovo debi z imenom Beta Sensory Motor Rhythm, ki ne bi mogel biti izdan nikjer drugje kot pri založbi Axis Records. Prav tak pristop lahko med drugim tudi techno mladež usmeri h koreninam techna in jih navduši nad umetnostjo DJ-janja, mi pa smo droben korak bližje manj kisli obari po imenu klubski večer.