Sargent House, 2018

Dylan Carlson je tik pred izidom svoje nove plošče, prve solistične pod svojim pravim imenom, dopolnil petdeset let. Zato je tiste, ki so, sodeč po odzivih, pričakovali, da se bo mojster kitarskega brnenja lotil česa povsem novega in drugačnega, le še težje razumeti. OK, ker je v zadnjih štirih letih, bodisi solistično, bodisi v sodelovanju z drugimi glasbeniki, ali pa s svojo kultno zasedbo Earth objavil pet plošč, na katerih se pač drži svoje prepoznavne estetike, s katero je v začetku devetdesetih postavil temelje sodobnim dronerskim praksam, ti očitki morda imajo nekaj teže. Se pa hkrati zdi, da so precej površni. Carlson je s temi ploščami namreč sestavil lepo zaokrožene zgodbe s precej različnimi premisami in navdihi. O tem, kje je te našel za ploščo Conquistador, ni treba ugibati. Gre za soundtrack za namišljen western, s katerim poslušalca mojstrsko teleportira v šestnajsto stoletje, v čas konvikstadorjev in njihovega odkrivanja Novega sveta.

Iskanje motivov v oddaljeni zgodovini za Carlsona, ki ne skriva svojih spiritualnih vzgibov, ni novost. Na svojih zadnjih ploščah se je denimo precej ukvarjal s keltsko mitologijo in angleško folkloro. Zaradi inštrumentalne glasbe resda ne eksplicitno, toda te motive je vsaj deloma razkril že s svojim psevdonimom Drcarlsonalbion, torej Albion kot najstarejše, starogrško poimenovanje britanskega otoka. Ja, v zadnjih nekaj letih je bila Britanija Carlsonov pogost navdih. Zaradi njegovih delnih škotskih korenin, pa tudi zato, ker tam zaradi soproge, angleške umetnice Holly Carlson, preživi veliko časa. Z zasedbo Earth je v sodelovanju z mojstrom (elektronskega) duba Kevinom Martinom alias The Bug lani tam posnel tudi izvrstno, precej presenetljivo ploščo Concrete Desert. Tudi filmska glasba za Carlsona ni novost. Najbolj formalno se je je lotil s soundtrackom za nemški western Gold pred štirimi leti, svoj občutek za cinematično senzibilnost pa je izvrstno ujel tudi z zasedbo Earth na plošči Hex: Or Printing in the Infernal Method iz leta 2005. Pri založbi Southern Lord so takrat med vplivi za ploščo, ki se je močno oprla na izročila americane, med drugim omenili Ennia Morriconeja in soundtrack Neila Younga za kultni Jarmuschev film Dead Man. Carlson sam pa je kot pomemben navdih takrat omenjal tudi romane Cormaca McCarthya, najbolj znanega po romanu No Country for Old Men, ki sta ga mojstrsko ufilmila brata Coen. Ja, cinematična senzibilnost je, še posebej po postmilenijski reinkarnaciji zasedbe Earth, v Carlsonovem ustvarjanju dobila pomembno vlogo.

Ob prebiranju odzivov na ploščo Conquistador zato ni presenetljivo, da se ponovno pogosto (upravičeno) omenjata McCarthy in Morricone. Je pa nekoliko nenavadno, da v isti sapi nihče denimo ne omeni Rya Cooderja in njegovega izjemnega soundtracka za Wendersovo klasiko Paris, Texas. Ne nujno zaradi Cooderjevih in Carlsonovih izrazov, ki imata zaradi elementov americane tudi nekaj zelo sorodnih izhodišč, temveč predvsem zato, ker sta obe plošči izjemni uglasbitvi (cestnega) popotništva. V primeru Carlsonovega Conquistadorja, soundtracka za namišljen western, road movie iz šestnajstega stoletja, ki spremlja neimenovanega konkvistadorja na njegovi poti po današnjem ameriškem jugu, začenši nekje v Novi Mehiki in s ciljem na območju današnje Floride. Carlson k uglasbitvi njegove poti pristopi v preizkušeni maniri, z dramatičnimi kitarskimi dronanji in sporadičnimi tolkalskimi vložki, za katere tokrat poskrbi (tudi na naslovnici upodobljena) Holly Carlson, raztegnjenimi med subtilnejšimi, minimalističnimi in ostrejšimi, težkimi, epskimi sekvencami. V tem pogledu plošča torej ponudi Carlsona, kot ga poznamo. Nič drugače ni s prepoznavno razpoloženjsko paleto, na eni strani obarvano zelo romantično in na drugi s tesnobo in suspenzivnim občutkom nekakšnega neotipljivega pretenja, strahu pred neznanim. In v tem kreiranju narativa je Carlson tako prepričljiv, da glasba, če že ne scenarij, postane vsaj povsem svoj lik tega namišljenega westerna. Ja, Conquistador je Dylan Carlson, kot ga imamo njegovi privrženci najraje.