Southern Lord, 2014

Dylanu Carlsonu, idejnemu vodji ameriške zasedbe Earth, se očitno nikamor ne mudi. V podobnem počasnem tempu potekata tako njegova glasba kot tudi njen postopen razvoj. Letos teče že petindvajseto leto od nastanka skupine, katere začetki so bili ključni za razvoj drone metal podžanrov. S prvimi tremi odmevajočimi in v nepregledne zvoke kitare odetimi albumi je Carlson namreč navdihnil številne skupine, kot so Sunn o))), Boris in Sleep. Toda kljub velikemu underground uspehu, ki ga je ustvaril, je leta 1996 zaradi odvisnosti prekinil z glasbenim udejstvovanjem, kar je le še okrepilo njegov skoraj kultni status. Ta še vedno ostaja in odmeva kljub velikim spremembam, ki jih je vpeljal v svojo glasbo, ko se je vrnil leta 2001. Poprejšnji monolitski drone je namreč zbledel v še vedno počasno, a veliko jasnejšo in prostornejšo glasbo, s kakršno se ukvarja še danes.

Že leta 2005 je Carlson svoji glasbi dodal še bobne ter bas kitaro, ki so služili kot podpora precizno tonsko bogatim kitarskim riffom na izredno počasno tempiranem albumu Bees Made Honey in the Lion's skull iz leta 2009. Skoraj meditativen učinek glasbe na njem nas prisili, da prisluhnemo tonu počasne odmevajoče kitare, ki igra nekakšen upočasnjen in rafiniran puščavski blues ter vodi nepregledne kompozicije, polne delikatnih variacij. Te so bile na podoben način gonilna sila tudi na naslednjih dveh albumih, na katerih se namesto dotedanjih orgel in trobil med inštrumenti pojavi čelo, ki kitaro postavi v nov kontekst ter z njo večinoma sodeluje pri ustvarjanju globokega in pestrega tona. Z naslovnim, dvajsetminutnim in večinoma improviziranim komadom Angels of Darkness, Demons of Light je Carlson pokazal, da gre za dokaj svobodno glasbo, ki skozi bendovo improvizirano sodelovanje nastaja spontano in nepredvidljivo. Kljub počasnim ritmom ohranja našo pozornost z v njej vedno prisotno napetostjo, ki nas prisili, da med hipnotičnimi strukturami vedno iščemo pestrost v njenih finesah.

Na letošnjem, danes obravnavanem albumu Primitive and Deadly Carlson le z uporabo kitar ustvari prostran distorziran zvok, ki se za razliko od poprejšnjih navezav na folk, blues ter mestoma celo jazz tokrat nagiba k nekakšnemu doom metalu ter njegovim derivatom in osnovam. Za Earth značilno epske kitarske progresije pa tokrat spremljajo tudi vokali Marka Lanegana ter pevke Rabie Shaheen Qazi, kar je za to tipično inštrumentalno zasedbo sicer presenetljivo, a vokali so v komade pametno vpeljani in nekako okultne tematike besedil, s kakršnimi so se ukvarjali že Black Sabbath, odlično delujejo s počasnim potrpežljivim zvokom globoko distorzirane kitare, zaradi katerega pogosto izpadejo preroško. Carlson se tu kot mojster kitarskega zvoka zopet predaja tonskim finesam, zaradi katerih je album zanimivejši in bogatejši z vsakim poslušanjem, saj lahko vedno znova odkrivamo njegove subtilne progresije, ki pa so morda najočitnejše na obeh inštrumentalnih komadih. Ta se počasi vijeta proti neskončnosti z nekakšno samozavestjo, ki je nasprotna prejšnjim mračnejšim tematikam in za Earth dokaj netipična, a ji vseeno uspe delovati pristno. Z neutrudljivo repeticijo se tudi tokrat pesmi dotikajo koncepta večnosti, ki pa tu ni obravnavan kot zlovešč in zastrašujoč, temveč kot filozofsko estetski. Album tako deluje kot posledica Carlsonovega razsvetljenja, a na trenutke vseeno ne deluje dovolj odločno. Gre namreč za vračanje k metalskim osnovam, zaradi katerih album skupaj s svojo psihedelično naslovnico deluje kot eskapistična vizija sedemdesetih. To pa je v tem kontekstu prej kot napredno stanje duha le nekakšno iskanje zavetja v nostalgiji, ki pronica skozi razpoke sicer mojstrsko zaokroženega in celovitega albuma.

Carlson se torej namesto samostojnega koraka naprej rahlo nasloni na lastno glasbeno preteklost, v kateri pa najde dovolj prostora za sveže ideje. Te so skozi odlično produkcijo jasne in ostre kljub težkemu in prodornemu zvoku, ki album spremeni v pravo metalsko specialiteto.