EARTHEATER: IRISIRI

EARTHEATER: IRISIRI

Recenzija izdelka
16. 7. 2018 - 19:00

PAN, 2018

 

Nekaj novega in osvežujočega se zgodi, ko zmešaš dve ali več drugačnih, tujih si sestavin, genov. V nocojšnji Tolpi bumov bomo v primeru Alexandre Drewchin aka Eartheater to prikazali z več primeri, saj nje oziroma njenega dela ne moremo obravnavati brez analize njenih izhodišč.

Alexandra se je rodila materi iz Velike Britanije in očetu Rusu, abstraktnemu umetniku, ki sta se spoznala v New Yorku in se kasneje skupaj preselila na podeželje, na farmo konj. Tako je Drewchin, eden izmed štirih otrok, odraščala na oddaljeni kmetiji, brez televizije ali računalnika, večino časa brez prisotnosti očeta, vzgajala in poučevala jih je zgolj mama sama. Ko ji je bilo šestnajst let, so se morali zaradi finančnih težav preseliti v bližnje mestece, v katerem je Alexandra prvič obiskala javno šolo, a tam se – jasno, ni najbolje znašla. Šolanje je nadaljevala na javnem kolidžu in tam je končno lahko vpisala predmete, ki so jo zanimali: psihologijo, teorijo barv, kreativno pisanje. S tem se je potolažila, da četudi ne zmore biti uspešna znotraj rigidnega sistema splošnega šolanja, se vsaj hitro uči na tistih področjih, ki jo osebno zanimajo. Iz točno takšnega zavedanja izhaja tudi mantra njenega tretjega samostojnega albuma Irisiri. Ta je osrediščen okoli skladbe C.L.I.T., kar je okrajšava za curiosity liberates infinite truth oziroma v slovenščini nekaj v smislu radovednost osvobaja neskončno resnico, s čimer se Alexandra izvzame iz vloge posameznice, ki bi po normativih sodila v skupinico tistih težje učljivih, morda celo tistih z motnjami v duševnem razvoju, in se raje premesti drugam. To jasno ubesedi v skladbi z besedami »I rejected that culture, do you blame me?«.

Gre torej za Alexandrin tretji album, ki prvič konkretno vzpostavi rdečo nit njenega dela, tudi na tak način, da jo je težje spregledati. Res smo Alexandro Drewchin v preteklosti slišali peti in igrati različne inštrumente v številnih zasedbah ... Nekako je morala začeti svojo glasbeno pot, da bi dosegla širšo slišnost svojega glasu, ki je v razponu celih treh oktav tega vsekakor tudi vreden. Album Irisiri je verjetno njeno najbolj robno in s tem tudi vsebinsko najmočnejše delo do tega trenutka; od prvotne linije, ki sta jo začrtali prvi dve solistični plošči, se ne ravno odmakne, temveč jo bolj nadgradi. Irisiri ni več le zasanjano-izpovedno melodičen, nadgrajen je predvsem v ritmiki, v nekaterih posamičnih skladbah zaznamo celo tehnoidne odvode.

Drewchin ne meša zgolj kulturno apropriiranih standardov z idejami o standardih, ki to niso, pač pa se loteva tudi kombiniranja in prepletanja različnih žanrov, ki jih je sicer težko v celoti zaobjeti, saj se vsi razgrinjajo po krovnih planjavah pustolovske raziskovalne glasbe. Kot referenci naj omenimo sodelovanje z Moor Mother, ki s svojo govorjeno besedo zaznamuje skladbo MMXXX, in sodelovanje z Odwalla1221, ki se Alexandri pridruži v skladbi Inhale Baby.

Na dejstvo, da se je Alexandra od leta 2015 do danes prelevila iz glasbenice začetnice v pravo pravcato zvočno umetnico, kažejo tudi precej dodelana in izzivalna besedila, ki se vedno močneje ukvarjajo s problemi vseh ostalih, ki niso ženske, okoli vprašanja ženske, kar je sicer prisotno na celotnem albumu Irisiri, bolj očitno pa v zadnji skladbi In Vitro, v kateri z robotiziranim vokalom razlaga »you can’t compute her, these tits were just a side-effect«. Po večkratnem poslušanju ni več dvomov, kako in do česa je album kritičen ter kako slikovito in inovativno je ta kritika podana skozi vsebino. Ne gre pa preslišati niti Alexandrine ljubezni do konj, čeprav je vseprisotna, konji se denimo pojavijo na prav vseh naslovnicah njenih dosedanjih del. Če pod drobnogled vzamemo denimo skladbo Inclined, ki jo sicer spremlja lep video, v katerem Alexandra jezdi po plaži, slišimo ritem kot topotanje konjskih kopit v galopu, kar se izkaže kot eden lepših poklonov mogočnim lepotcem, ki so konji.

Irisiri je torej album, ki sestoji iz trka po svoje vzgojene Drewchin in sodobne družbe, iz mešanja različnih žanrov kot pač smiselno uporabnih za izraz posamičnih občutij. Saj vendar vsi občutimo številna čustva, zakaj bi se torej zavezali zgolj eni liniji: tanka je meja med zasanjano srečo pod modrim nebom ob balah sena in blackmetalskim spodmikanjem tal izpod stopal. Pregleda Irisiri seveda ne moremo zaključiti drugače kot s tem, da še enkrat spomnimo na ljubezen do intuitivnih mogotcev ... »Find yourself a gentle horse« je nekaj, kar bi Eartheater svetovala vsakomur, mi pa se z njo strinjamo.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness