Hausu Mountain, 2015

Njujorški, včasih ožje tudi brooklynski glasbeni bazen svojevrstne napredne muzike je v žurnalističnem pisanju zadnjega časa že dovolj jasen, da ga ni potrebno več umeščati na koordinate svetovne glasbene produkcije, obenem pa je naddoločni termin dovolj vseobsegajoč, da pri iz tam izvirajočih godbah mimo njega preprosto ne gre. V določenem smislu je torej njujorški oziroma brooklynski glasbeni bazen tako raznovrstna gmota zvočnega ustvarjanja, da jo je nemogoče razumeti enotno, po drugi strani pa se ravno znotraj njega snujejo ene od zanimivejših glasb današnjega časa – katerim pa določenih enotnih estetskih lastnosti vsekakor ne moremo odrekati. Pri tem bomo zaenkrat tudi ostali in (namensko) ne bomo problematizirali problemov, ki se najjasneje vzpostavljajo, denimo, predvsem na relaciji ustvarjenega in vzpostavljenega hypea.

Znotraj omenjenega njujorškega bazena je svoj prvenec splovila tudi v Queensu bivajoča glasbenica Alexandra Drewchin, ki je s projektom Eartheater pri vse močnejši čikaški založbi Hausu Mountain izdala prvenec s pomenljivim naslovom Metalepsis. Metalepsis oziroma metalepsa je v osnovi vrsta metonimije, s pomočjo katere se opisuje tisto, kar sledi ali je bilo izgovorjeno, obenem pa je lahko tudi permutacija določenega izreka znotraj novega konteksta. V naratološki teoriji francoskega teoretika Gérarda Genetta predstavlja retorično obliko in jezikovni postopek, pri katerem pride od 'kratkega stika' med fikcijskim svetom in ontološko ravnjo, ki jo zaseda avtor. Metalepsa, na kratko, je tako kratek vrinjen stavek v smislu »če pogledamo bolje« ali »o čemer smo govorili poprej« kot tudi širši vzorec ontološkega kratkega stika med pripovedovanim in pripovedovalcem, ki ga lahko zapazimo že v vsakdanjem govoru, ki vključuje sebe. Obenem je namreč tisti, ki govori, tudi tisti, ki ustvarja zgodbo, ob tem pa taisti »jaz« še vsakokrat znova vstopa v lastno naracijo, da bi jo pognal naprej kot naracijo samo. S tem se ustvarjajo določene arhimedove točke, s katerih lahko skočimo na povsem drugačen nivo pripovedi, so nekakšna vozlišča pomena, ki pa jih ustvarjalec tvori z različnimi nameni.

Glasbena vozlišča – če za trenutek skočimo drugam - Alex Drewchin nikakor niso prazna. Poje ter stoji za efekti pri Guardian Alien, katerega tokratni edini preostali član Greg Fox je nekdanji bobnar brooklynskih črnih metalcev Liturgy ter sedanji bobnar trojca Zs. S projektom King Conqubine sodeluje z DJ Dog Dickom, kjer se nagiba k čudotvorni in groteskni pop senzibiliteti. Z Raulom de Nievesom sodeluje pri intermedijskem projektu Changes. Še bi lahko naštevali, vendar vsa vozlišča vodijo proti zamišljenemu središču, nekakšni kulminaciji ustvarjalnih sil, drvijo torej proti danes predstavljenemu projektu Eartheater. Ime lahko obenem beremo Earth-Eater ali Ear-Theater, torej »zemljojed« ali »ušesno gledališče«, obe navezavi pa v nemogoči hkratnosti, obenem pa tudi v vsej svoji nezapopadljivi raznolikosti vzpostavljata dodatne vrednosti obeh osnovih pomenov.

Nekako v skladu z ostalimi kritikami in recenzijami albuma je vsebinski narativ plate – pa čeprav fragmentiran – mogoče umestiti na naivno zapopadeno os telo – tehnologija, ki pa – se zdi – je razumljena vse prej kot naivno. Nemara jo lahko kot naivno vidimo zgolj iz prvotnega formalnega vidika, tovrstne prvotnosti pa ni mogoče razumeti kot zadnjo instanco, torej kot zadnjo interpretativno mejo glasbenega izraza Alex Drewchin, do katere seže poslušalčevo uho. Prej omenjena poststrukturalistična metalepsa se tukaj lahko vzpostavlja znotraj vsebinskega vstopanja subjekta v tehnologijo, kot je denimo v skladbi »Internet is Handmade«, kjer Drewchin mrmra besede o 'naravi matične plošče', njeni materialnosti, ki s pomočjo zaslona kaže drugotno realnost. Za kratkim harmoničnim delom – kar je že kar simptomalno za album Metalepsis - pa skladba zapade v svojevrstno elektroakustično miniaturko, ki se končna v enotnem šumu. Tako tudi komad Youniverse naenkrat preseka hiphoperski vpad ruskih mladeničev, ki na koncu zopet odpre pot avtoričinemu vokalu. Tu lahko omenimo tudi denimo izven konteksta povsem nesmiselno tehnoidno zapacanko z naslovom Sigil Life. Zdi se torej, da je treba metalepso videti predvsem kot osnovni princip permutacijskega delovanja skladb, ki žanrsko jasne vzorce tkejo v širše celote in ustvarjajo novodobne oblike 'bodočnostnega folka', vzpostavljenega predvsem na formalni igri s starim. Tu je jasna glasbeničina akustična preteklost, povezana predvsem s kitaro in njenim glasom, ki pa je sedaj začela razpadati na večje število zvočnih virov. V tem kontekstu je povedna slika, ki jo pod zavihkom »BIO« kot biografija na svoji strani prikaže Drewchin. Gre namreč za fotografijo, na kateri v rokah drži gorečo kitaro. 

Eno od mest vstopa v danes predstavljeni album je tudi širok, a pojenjajoč val transvzbujajoče muzike z vzhodne obale ZDA, kjer je poleg rokersko navdahnjenih varovancev založbe Not Not Fun treba omeniti tudi hipnagogični pop, na čelu s tedanjimi ustvarjanji Jamesa Ferrara in Spencerja Clarka, ki se je palimpsestno pretkal z določeno naivnostjo njuejdževskega svetovnega nazora, če smemo temu tako reči. Tako tudi Eartheater nakazuje na določene lastnosti omenjene družbeno-religiozne formacije, vendar se nanje naslanja predvsem preko sekundarnih in terciarnih virov – preko sicer razpršenih in fragmentiranih delcev novejšega glasbenega izrazja na bolj marginalni sceni ameriških godb, kakor je tudi celoten njuejdževski pridih brooklynske scene svojevrstna zagonetka, ki bi ji bilo potrebno slediti preko številnih variacij in permutacij zadnjih nekaj let.

Eartheater je s pretežno komponirano plato Metalepsis – ki s tem stoji v opoziciji s pretežno improviziranimi nastopi Guardian Alien - zapisala dobro ime založbi Hausu Mountain, obenem pa na prvi pogled paradoksno naredila zanimiv hommage lastnemu ustvarjalnemu okolju New Yorka, ki pa kot tako obstaja predvsem virtualno, z določenimi vozlišči, ki njujorškega oz. brooklynskega glasbenega bazena ne vzpostavljajo na temeljih regionalnega in četrtnega razumevanja, temveč predvsem na podlagi socialnih stikov in izmenjave glasbenih izrazov, mnenj o njem in tako naprej. Tako je omenjeni glasbeni bazen predvsem skupek posameznikov, ki jih povezuje bližnjost scene, obenem pa je ta bližnjost povsem irelevantna, a vseeno nujna lastnost – prav zaradi česar lahko v Queensu delujočo Drewchin brez protislovja razumemo kot del takoimenovane brooklynske scene. Z upesnjenjem omenjenih reči pa je v samo strukturo albuma zapisala arhimedovo točko, neko mesto, kjer je realnost lastnega ustvarjalnega okolja prešila s formalnim in estetskim izrazom predstavljenih skladb.