East Man: Red, White & Zero

Planet Mu, 2018

Eden od namigov za to, da imamo pred sabo precej posebno ploščo, je že založba Planet Mu. Ta si je sloves resda najprej zgradila z IDM-ovskimi producenti, je pa znano, da njenega šefa Mika Paradinasa že dolgo zanimajo tudi izrazi, tesno povezani s klubsko kulturo. V njenem katalogu lahko najdete vse od jungla, breakcora in garaga do novejših ghetto house izpeljank in juka. Že svoj prvi dolgometražec pa je pri Planet Mu denimo objavil tudi po mnenju mnogih eden ključnih grime producentov Terror Danjah. Če bi vsem tem ploščam morali poiskati skupni imenovalec, bi ga verjetno najlažje našli v tem, da je njihove avtorje bolj kot vnovčevanje (mainstreamovskih) trendov zanimalo inovativno raziskovanje teh podžanrov. Tej logiki s svojim prvencem pod psevdonimom East Man zdaj sledi tudi Londončan Anthoney Hart. S ploščo Red, White & Zero se spusti v srž grima, ga skoraj analitično razstavi in znova sestavi ter z gostujočimi emsiji servira enega bolj umazanih, surovih grime albumov v zadnjem času.

Hart na londonski podtalni sceni ni novinec. Kot Imaginary Forces je od leta 2010 objavil že deset albumov, na katerih se je izvirno lotil techna, drona in hrupa. Izrazu s plošče Red, White & Zero se je nato približal z dvema, med bassom, garagom in grimom razpetima ploščama, ki ju je v minulih dveh letih objavil pod imenom Basic Rhythm. No, kljub stilskim drugačnostim, pa se je nekje pod površjem večine teh plošč vedno skrivala Hartova navezanost na izročilo britanskih piratskih radijskih postaj z začetka devetdesetih. Tistih, ki so s posredovanjem anonimne glasbe pred sprejemnike prikovale privržence novih klubskih trendov, ki so jih uradne radijske postaje povsem bojkotirale. Ni presenetljivo, da je Hart za ploščo Red, White & Zero zdaj angažiral devet skoraj povsem neznanih emsijev, ki se predstavijo s suverenimi flowi, skozi katere z izkušnjo marginalizirancev naslikajo sodobno londonsko ulično realnost. Politično sporočilo albuma še dodatno težo dobi s spremnim esejem, ki ga je pripisal profesor Paul Gilroy, kulturolog, med drugim specializiran za kulturo črnskih atlantskih diaspor. V njem se kritično loti aktualne britanske družbenopolitične situacije, ki depriviligirano mladež rine v težke osebne stiske. Hartove produkcije temu ponudijo skoraj logičen soundtrack. Ja, v kontekstu klubske glasbe boste težko našli tesnobnejšo ploščo.

No, ker se Hart plošče loti tudi skozi izkušnjo dancehalla, se v spominu denimo hitro znajde petnajst let stara plošča Pressure The Buga. Ali pa še raje Bugovi brutalni živi nastopi iz tistega časa, na katerih je spolirane studijske skladbe preobrazil v hrupne, surove in jezne koncertne različice. Zdi se, da Hartu s ploščo Red, White & Zero uspe združiti oboje. Čeprav je vseh dvanajst skladb studijsko izklesal do perfekcije, iz njih ves čas silita umazanija in surovost. Brez olepševanja in melodičnega balasta, le s subtilnimi detajli, s katerimi zapuščino britanskega grima preplete z elementi aktualnih elektronskih izrazov iz Afrike, Karibov in njunih zahodnih diaspor. Plošča zato dobi izrazito sodoben, celo trendovski karakter, kar pa verjetno ne pomeni, da bo nagovorila privržence trenutno najpopularnejšega grima. Če ne drugega, se bodo ti verjetno spotaknili ob flowih emsijev, ki praviloma niso prikrojeni beatom, vsaj ne v klasičnem pomenu. Toda to da plošči Red, White & Zero le še dodaten naboj in navsezadnje ponudi še eno reminiscenco na emsije iz časov piratskih radijev. Izvrsten album za tiste torej, ki jim trenutno popularno grime popevanje in zabavljaštvo dvigujeta pritisk.