Eating Sports: Demo

Recenzija izdelka
24. 11. 2021 - 19.00

samozaložba, 2021

Kaj bi rekli, če bi vam kolega dejal, da ga ni čez črvivo jabolko? Da on prisega samo na plesniv kruh in da brez soli ni čaja. Sploh pa, da dandanes čisto preveč ljudi uporablja kisik, da on tega sploh ne rabi, in da bi bilo življenje ful lepše, če bi imeli ljudje namesto prstov “baby korenčke”. Ne vem za vas …  a najbrž si tak človek zasluži vsaj oddih od študija ali službe. Ali pa koncert pred slabim letom nastale bande, ki sliši na ime Eating Sports

Demo, kot sliši ime debitantskega izdelka, je prav to. Kaotično bitje, rojeno sredi avgusta, ki se premika nekako po treh udih, skače med blaznim in čistim, levo-desno, ampak začuda vztrajno potuje proti svojemu cilju. Verjetno res kar k baby korenčkom …  Preprosto ime izdaje nakazuje na nekakšno predverzijo pravega albuma, možnost, da je bil spočet v “domačem” studijskem okolju, pa tudi željo glasbenikov, da operejo kakšne šlamparijice, ki jih zazna bistro uho. V vsakem primeru je Demo milo rečeno duša, vredna posluha, čeprav nas zvijače, triki in kolobocije glasbenikov resno nagovarjajo: “Vleti na koncert, to mora bit noro!”

Glede na svežino zasedbe je možnost, da ste njihov koncert že dejansko obiskali, majhna, a ne zanemarljiva! Eating Sports ste lahko letos videli na kakšnem manjšem festivalu, recimo Floating Castle ali Porazno dete. Zasedbo sestavljajo glasbeniki, ki se redno udejstvujejo na slovenski umetniški sceni in so prepoznavni tudi zaradi drugih projektov. Gonilna sila ritmične sekcije je Marek Fakuč, bobnar nekaterih vidnejših včasih bolj eksperimentalnih, drugič bolj plesnih zasedb, kot sta recimo Marta Fakuch in EtceteralSlednjega z groovom nadgrajuje basist Rok Pavlin, zadolžen za splošno vzdušje štiklov, ki peljejo vse od ekspresionističnih melodijic v barvne disko ritme pa nižje, v globlje, temne jame techno podzemlja. Na sočno podlago ritmov priležejo rifi, ki jih bratsko zverzirano servirata Anton Lorenzutti in Tilen Kravosoba tudi člana zadnjih dveh Kombo zasedb Zlatka Kaučiča. Po načelu “samo preveč je dovolj” zvoke zasedbe v mašinerijo lovi Lan Štokelj Wuki s semplerji in elektronskimi vložki še dodatno zabeli glasbeno brozgo.

Eating Sports plujejo po različnih žanrskih oceanih, vendar se v vsakem trenutku zavedajo, kje je njihova ladja. Vsakemu komadu lahko tako pikolovski lovci na izraze, ki predalčkamo glasbo, pripišemo več žanrskih listkov. Naslovna slika je še najbolj žanrsko značilna stvar izdelka. Gre za generično metalsko naslovnico, za katero potrebujemo vsaj kanček domišljije, da razberemo pomen nenavadno repastega fonta. Kolikor pa nam ta takoj vzbudi določena glasbena pričakovanja, jih Eating sports ne opravičijo vsaj do šest in pol minut dolgega komada Škratemaradko končno zazvenijo počasni ritmi, težko sledljivi takti in nekaj več činel.

Zgodba albuma pa gre tudi bolj na poskok. Ta se vrši na Verandiuvodnem komadu ekspresionistične narave, kjer pride najlepše do izraza kitarski duo Antona in Tilna, ki nas vodita med prijetno glasbeno atmosfero, ki jo s pomočjo Lanovih elektronskih zvokov skurita v najodličnejše kravžljanje nevronov, medtem ko ritem sekcija vestno vztraja pri plesno naravnanem beatu. Vrhunec spranosti se zaključi s kontrastom, band se obrne nazaj na topla pota in konča v prvi temi.

Kontrastno hitovsko obarvan je tudi Članekpodobno ekspresionistično naravnan štiklc čisto druge narave. Pelje nas na rejv v zakotne oaze Sahare, kjer se vrši nor ritualski obred. Na zabavi smo priča čudežnim bitjem, pisano oblečenim ljudem z dredi, ki vrtijo svetlikajoče se hulahope, medtem ko nosorogi bruhajo ogenj. Raj za vse vešče najtrših žurov. Pelje nas tako daleč, da iz grobov dvigne mrtve, zaslišijo se kriki, vendar novopridružena družba še bolj zažene žur. V moshpitu se potiskajo živi, mrtvi, živali in magična bitja, na vrhuncu vsega pa se na oder prikrade misteriozen mož in prosi za zadnji rif na kitari. 

Na vrhunec izdelka je treba počakati do zadnjega komada, a takrat ta udari močno. Skladba, naslovljena 7x, v prvemu delu predstavi ravno ta taktovski način, vendar brez strahu, v devetih minutah komada se ima zgoditi marsikaj! Povzame že slišano, vendar vse skupaj povzdigne na novo raven. Deležni smo malo metalske progresije, pa tudi vsega od temačnega gozda težkih distorzij do stonersko trasherskih grozot. Naenkrat posveti luč in znašli smo se na ameriškem ranču, kjer se tema zaključi. Kot na najboljših žurih pa sledi afterparty, tak pravi. Začne se z bolj groovy lahkim udarjanjem in malo kitarske zmede, ko se glasbeniki navadijo na divje okolje, začnejo ravno ob pravem času grabiti psihedeliki, ki nas odpeljejo čez neskončno distorzirano solažo. Stvar postaja vedno trša, dokler se praktično v hipu ne izklopi ves organski del zasedbe, ostanejo le utripajoči strobi in težka tehnaža, ki jo na žalost prekine varnostnik, prižge luči in zavpije: “Ajde deca, domov bo treba!” Morda je tako bolje. Ker Eating Sports vozijo nevarno. Naslednjo uro bomo vozili hitro počasi, slišalo se bo vreščanje in napeto bo. Pa ne pozabite se pripet!

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness