Efterklang: Piramida

Efterklang: Piramida

Recenzija izdelka
5. 11. 2012 - 19.00

4AD, 2012

 

Čeprav danska zasedba Efterklang – s sedežem v Berlinu – po novem deluje kot trio, njene albume že od nekdaj zaznamuje bohotna, nekoliko romantizirana orkestracija z mnogimi gostujočimi glasbeniki, ki v prepletu različnih zvokov ustvarja izrazito prostorsko širino. Vse od njihovega prvenca Tripper iz leta 2004 so Efterklang svoje komade razvijali z značilnimi,  domiselnimi zvočnimi dopolnjevanji in kontrastiranji, ki so skupaj orisovala koordinate zvočnega prostora. Ta je bil res na široko odprt, saj so se posamezni komadi razvijali kot nizi sopostavljenih izraznih možnosti, ki so druga z drugo stopale v igro vprašanj in odgovorov, čeprav se je na koncu skoraj vedno izkazalo, da gre prej za manieristično veselje do iskanja načinov, kako eno in isto realizirati z vedno novimi zvoki.

Hladna in odrezava elektronska pokljanja je lahko nenadoma nadgradil pevski zbor, ta se je spet umaknil melanholičnemu klavirju, iz katerega je zrasel čisti moški vokal, iz njega spet nekaj ritmiziranih taktov koračnice. Ti stopničasti slapiči zvoka bi se lahko nadaljevali skoraj v neskončnost, zato je bila spretnost zasedbe Efterklang predvsem v dobri izbiri odtenkov. Med njimi je vedno zazevala nekakšna razpoka, ki jo je zasedba pustila nalašč odprto, zato da bi skoznjo posijal še zadnji zvočni žarek, nekakšna eterična fanfarna kadenca. Iz tega je raslo nenehno spreminjanje perspektive z ljubečo pozornostjo do vseh detajlov navzgor usmerjene zvočne arhitekture, ki je v sosledjih svojih premen prinašala tudi informacijo o svojem prikritem tlorisu. Razvoj, kot ga je zasedba začrtala predvsem s svojim zadnjim albumom, Piramida, kaže na čedalje večjo osredotočenost prav na tloris, in to na račun prepričljivega grajenja v višave, kar je bil do zdaj njen zaščitni znak.

Album Piramida ima svojo tipično predzgodbo, v kateri se lepo vidi zanimanje članov za bolj eksperimentalno, čisto zvočnost, ki bo obdelana in spremenjena v zvočno ornamentiko. Ustvarjanje albuma se je namreč začelo s povabilom, da bi posneli film oziroma video v mestu duhov na severu Norveške, kjer stoji zapuščeno naselje nekdanjega ruskega rudnika. Okoli tisoč ljudi, ki so tam živeli in delali, je naselje menda v skrivnostnih okoliščinah zapustilo dobesedno čez noč. Casper Clausen, Mads Christian Brauer in Rasmus Stolberg so se tja odpravili z inštrumenti, mikrofoni in snemalkami, da bi si naredili čim večjo zalogo najdenih zvokov, od tekanja po lesenem podu do petja v praznih rezervoarjih in šelestenja lista. Vsi ti zvoki so bili nato predelani v uporabne vzorce, ki zdaj krasijo album Piramida, na katerem gostuje še mnogo drugih glasbenikov, med njimi seveda tudi obvezna Peter Broderick in Nils Frahm.

V primerjavi s prejšnjimi je Piramida mnogo bolj obvladan album, sicer na robovih še zmeraj nakodran, vendar posamezni komadi potekajo mnogo bolj premočrtno. Tako rekoč vsi imajo dovolj čvrsto ritmično podlago, ki posameznim zvočnim tokom odvzema samostojnost. Posebnost zvočne tvarine zasedbe Efterklang je bila prej natanko v načinu, kako so zvočni ornamenti pravzaprav preraščali dihotomijo med okraskom in tlorisom dane skladbe. To je zagotavljalo večjo napetost, saj so bili posamezni zvoki raztreseni po širokem prostoru in povezani zgolj s tenkimi nitmi. Izvirno in nekoliko naivno nebrzdanost prvenca Tripper je dovršil albim Parades, medtem ko je Magic Chairs še vedno nepresežena združitev teh izraznih posebnosti s formo popularne glasbe. Prav ta pa na Piramidi prevzame vodilno vlogo.

Vzvišena zvočna gostota prejšnjih albumov je zreducirana na še zmeraj bogato zvočnost, vendar je v njej nekaj preveč udobnega, preveč zglajenega. Skoraj konvencionalnega. Izraziti poliritmični vzorci, ki jih je ustvarjalo prepletanje različnih inštrumentov v čudovite zvočne odtenke, so se tukaj bolj ali manj umaknili v ozadje. Ker je tako prisotne manj napetosti, je tudi občutek prostorskosti občutno zmanjšan, ornamentika pa vedno bolj sama sebi namen. Tudi izrazna odprtost je zdaj položena v mnogo manj sofisticirane oblike, preprostejše harmonije in enostavnejše razvoje. Konec koncev je ob poslušanju albuma čisto vseeno, ali je neki zvok ploskanje, bobnanje ali tekanje po lesenem podu; kar zveni kot orgle, je v resnici mogoče en klavirski ton, zlepljen od zadaj naprej; odrezavi, čisti in nekoliko hladni zvoki so mogoče udarci po praznih rezervoarjih, steklenicah ali drugih najdenih predmetih. Vsi seveda pripomorejo k zvočnemu bogastvu, vendar pa so uporabljeni na način, ki nima nobene povezave z njihovim nastankom. Med snemalnim okoljem in končnim zvočnim poljem tako ni skoraj nobenih presečišč.

Čeprav Piramida ohranja svojo otožno eteričnost, pa ta ni nujno več integralni del glasbene govorice. Ob poslušanju se lahko spomnimo na Scotta Walkerja, Talk Talk, a tudi na Midnight Choir in … nekdanje Efterklang. Zvočna milost albuma je nekam preveč hladna, njegova refleksivnost preveč dostopna. Piramida je, skratka, dober primer komornega indie-popa, vendar pa svojega seganja po višavah in nekakšni implicirani epskosti ne zmore povsem upravičiti. Efterklang so znali tudi bolje.

 

Efterklang - Piramida (Trailer)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness