Glitterbeat Records, 2024

Da je identiteta osrednja točka novega albuma zasedbe El Khat, ne bi smelo biti presenečenje. Gre namreč za trio, ki sicer izvira iz Jaffe, predela izraelskega mesta Tel Aviv, vendar ne gre za tipične predstavnike te obmorske metropole. Člani so namreč pripadniki jemenske semitske diaspore, ki je morala v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi verskega in rasnega preganjanja pobegniti iz svoje domovine. Večina se je naselila v Izraelu, manjše diaspore pa najdemo po celotni zemeljski obli.

Kreativni vodja zasedbe Eyal El Wahab, tolkalec Lotan Yaish in klaviaturist Yefet Hasan z glasbo širijo in posodabljajo pestro kulturno tradicijo jemenskih Židov. Poleg tradicionalnih glasbenih prvin ohranjajo tudi nomadski življenjski slog, implikacije tega pa močno zaznamujejo tudi njihovo novo ploščo. Album mute je začel nastajati ob koncu njihovega bivanja v Tel Avivu, dokončno pa se je razvil v Berlinu, kamor se je zasedba preselila lansko poletje. El Wahab je prebivalec sveta, zagovornik transnacionalizma, ki ga bolj kot oddaljenost med kraji skrbi oddaljenost med ljudmi. Vsaka razdalja med ljudmi in vsaka tišina sta namreč priložnosti za konflikt in nerazumevanje. Album raziskuje to medčloveško razdaljo, ta nemi medprostor, v katerem nastaja potencial za konflikt in nerazumevanje. Morda bi si mislili, da je velikokrat bolje molčati, ker s tem zmanjšamo tveganje, da bi rekli kaj napačnega, vendar je za El Wahaba prav v neizrečenem največ prostora za napačno interpretacijo. Nemost nikakor ni zaželena, vse prevečkrat pa nam je vsiljena, saj nam zmožnost za izničevanje razdalj in konfliktov odvzemajo sile onkraj našega dosega.

Ideja tišine in nemosti je velik kontrapunkt albumu, ki je v svojem pristopu in sporočilu zelo glasen in odločen. Z izrazitim poudarkom na ritmu ter s pripovedovanjem zgodb o koncih in novih začetkih v naša življenja prinese barvito igrivost, ki nas spremlja še dolgo po tem, ko smo odložili slušalke ali izklopili radio. Mute se začne udarno s skladbo Tislami Tislami, ki z domiselnim miksom našo pozornost takoj usmeri tudi na produkcijo plošče. Glasba je osredinjena v ritmu, ki se giblje zunaj značilnih struktur popularne glasbe. Za drugačnosti nevajeno uho je še posebej zanimiva skladba Ward, ki nas s svojimi stop-start ritmi ves čas drži v popolni slušni osredotočenosti. Morda najboljši prikaz ritmične zastavljenosti albuma je kratek tolkalen intermezzo Tabl Yamani, ki pokaže, da tolkala niso omejena zgolj na klasični set bobnov. Temu so priključeni različni doma narejeni dodatki, ki popestrijo zven ritmičnih vzorcev. Razni lonci in preostale kovinske podlage pa ne zvenijo hladno, kot je to značilno za zahodno industrijsko glasbo, temveč zvoku El Khat vlijejo bližnjevzhodno toplino.

Niso pa zgolj tolkala tista, ki so sestavljena iz raznih vsakdanjih izdelkov in odvečnega gradbenega materiala. Album namreč svoj edinstven zvok gradi na tem, da so glasbila, ki jih v rokah drži El Wahab, popolnoma unikatna. Naredi sam pristop je zasedba vzela zelo resno, El Wahab namreč sam izdeluje inštrumente, ki jih slišimo na albumu. Na plošči mute je v ospredju predvsem glasbilo, ki ga je poimenoval pančelo. Gre za nekakšno zmes med klasičnim čelom, bližnjevzhodnim oudom in električno kitaro. El Wahab inštrumente izdeluje iz lesa, odpadnega železa in vsega, kar mu pride pod roke. Na nek način gre za preprosta glasbila, ki pa imajo zato popolnoma unikaten zvok. Ta je seveda posledica neindustrijske obrtniške proizvodnje, ki poskrbi, da dve glasbili nikoli ne bosta popolnoma enaki. El Wahab za dodatno zvočno pestrost poskrbi še s tem, da v različnih skladbah inštrument igra kot kitaro ali pa se ga loti z lokom kot klasično čelo.

Poleg vseh različnih doma narejenih glasbil so ključni del zvoka zasedbe tudi sinti, ki na albumu skrbijo za odštekane psihedelične vzorce. Z mističnostjo in zunajzemeljsko kvaliteto mestoma prikličejo celo električne orgle Doorsov. Klaviature predstavljajo tudi nekakšno protiutež energičnim ritmom. V kombinaciji s skupinskimi vokali tvorijo minimalistične melodije, ki jih navdihujejo jemenske tradicionalne glasbe. Ta kombinacija poslušalca zagrabi in ga posrka v drobovje albuma. Mešanica priljudnosti in glasbene kompleksnosti je ravno pravšnja, da album zagrabi ob prvem poslušanju in hkrati vedno znova vabi k poglabljanju vanj.

Mute je intenzivna in pustolovska plošča, ki se osredotoča na vprašanje emigracije, na zapuščanje krajev ali oseb. El Wahab je novodobni nomad, ki se nenehno seli, nujnost po premikanju pa čutimo tudi v njegovi glasbi. To še posebej izstopa v karnevalski skladbi LaWala, v kateri se sprašuje, zakaj ne more nikoli uživati v sedanjosti. Zgodbe o iskanju in o identiteti na albumu vznikajo vedno znova in znova. V skladbi, kot je Almania, torej Nemčija, je to precej izrazito. V nekaterih drugih, denimo Commodore Lothan, pa so identitetna vprašanja skrita pod plastjo zapomljivih sintovskih in pančelovskih rifov ter hipnotičnih spremljevalnih vokalov.

Izpostaviti velja še pihala v skladbi Zafa, ki ne bi bila napačna niti v godbi hribovitega Balkana. V skladbi jim družbo dela nepopustljiva ritem sekcija, zmes bobnov in ritem mašine, ki neusmiljeno tolče po naših bobničih in nas spravlja v stanje blaznosti. Energičnost albuma ne popusti vse do zadnjega komada Infisar, ki v izteku poskrbi za nenadejan zaključek albuma. Kakofonija pihal in godal bi izpadla popolnoma nepotrebno, če se ne bi tako dobro sklapljala z organizirano kaotičnostjo celotne plošče.

Album mute torej z domiselnimi ritmičnimi vzorci, glasbili lastne izdelave in sintovskimi melodijami posodablja glasbeno tradicijo jemenskih Židov. S skladbami odpira vprašanja identitete, usode in človeške povezanosti. Na novi plošči se spogleduje s preteklostjo in išče prihodnost, v kateri bodo glasovi utišali vojne, ki trenutno z nasiljem in genocidnim norenjem v molk zavijajo velik del sveta. El Khat nedvomno ne ostajajo nemi, temveč s svojo godbo ustvarjajo vezni člen med ljudmi, album mute pa je z opisano kombinacijo zvokov in sporočilnosti oddal kandidaturo za album leta.