Večina ljudi ima jezo za negativno čustvo, saj ima vznesenost, ki jo spremlja, dostikrat negativne posledice. A neizpodbitno dejstvo je, da jeza je in bo smiselna reakcija na vse bolj prisotno svetobolje, vedno del našega vsakdana. Vendar jeza ni zgolj čustvo, ki ga poskušamo prezreti in potlačiti v globine naše psihe. Včasih lahko služi kot katalizator za doseganje bodisi sprememb v družbi bodisi osebne katarze.

Tega se dobro zavedata tudi dva dokaj mlada benda, ki prihajata z onkraj luže in nosita španski imeni. Kolumbijce El Maquinista in Kalifornijce Nuvolascura bi lahko poleg sorodnosti v imenih primerjali tudi žanrsko. Prvi namreč preigravajo besen in-your-face powerviolence, drugi pa jezo zavijejo še v celofan obupa s kančkom ostalih razbijaških emocij in tako nastane emoviolence. Kakor je pri takih žanrskih branžah v navadi, sta oba benda letos izdala tudi vsak svoj album s krajšo minutažo. El Maquinista so svojega samozaložili in naslovili Mangual. Nuvolascura pa so svojemu nadeli ime As We Suffer From Memory and Imagination, izdali pa so ga pri Dog Knights Productions ter Zegema Beach Records.

El Maquinista: Mangual (samozaložba, 2020)

Na Mangual dobimo točno to, kar je obljubljeno; ušesa parajoč powerviolence s kratkimi hardcore in noise odseki. Dober odraz tega je denimo komad Crisis en Tierras Infinitas, v katerem se hrupni hardcore rifi hitro spremenijo v kaos blastbeatov in kasneje breakdownov. Kot se za omenjeni žanr spodobi, dolžina večine pesmi komajda preseže minuto. S kratkim štirisekundnim komadom z zelo dolgim naslovom Estancado en el tiempo, un viejo sentimiento llega con el aroma de los cuerpos en el pozo se bend pokloni legendarnim Napalm Death in njihovi pesmi You Suffer. Kljub temu da El Maquinista morebiti zagovarjajo revolucijo, ni njihov album žanrsko nič kaj revolucionarnega. A to ga še ne naredi nujno slabega, saj skupini v razponu šestnajstih minut uspe doseči sonično ekvivalenco udarca v lobanjo z buzdovanom - bodečo kroglo na verigi, po katerem je album poimenovan in ki ga lahko vidimo tudi na dizajnu plate.

Sodeč po objavah na socialnih omrežjih v španščini in nasploh majhni količini podatkov ni ravno videti, da bi El Maquinista stremeli k preboju na globalno raven. A očitno je, da si je kolumbijska peterica na lokalni sceni uspela ustvariti precej trdno podporo. Zato je tudi smiselno, da njihov prvenec ne zapelje z ustaljenih tirov, ki so jih položili njihovi predhodniki. Preprosto so tu, ker jih podžigata jeza in strast, to pa sta odlični sestavini za obetaven začetek.

nuvolascura: As We Suffer From Memory and Imagination (Dog Knights Productions, Zegema Beach Records, 2020)

V nasprotju z njimi so si Nuvolascura uspeli zgraditi kar precejšnjo mednarodno prepoznavnost, seveda v kontekstu žanra screamo, v katerem preigravajo. Letos bi namreč morali nastopiti na enem izmed največjih festivalov tovrstne scene, berlinskem Miss the Stars festu, vendar je bil ta, kot večina letošnjih dogodkov, odpovedan. Zato se je šesterica zaprla v studio in dokončala svoj drugi album As We Suffer From Memory and Imagination. Ta se med poslušanjem razkrije kot kolaž raznih zvočnih pokrajin, ki zdaj izbruhnejo v zlitini mathcora in emoviolenca, spet drugič pa se poležejo v umirjene premore, zveneče skoraj kakor kakšen obskuren emo bend iz devetdesetih. Nasploh Nuvolascura ne skrivajo vplivov drugih skupin. Že prvi komad As the Mask Begins to Slip je slišati kot nekaj, kar bi morebiti pristalo na albumu metalcore velikanov Converge, s četrto pesmijo, naslovljeno For their Own Diversions, pa se zatečejo še k svojim drugim žanrskim botrom Pg.99.

Inštrumentalni diverziteti navkljub ostajajo konsistentni kriki vokalistke Erice, v katerih odmevata ves bes in gnev oziroma, kot temu pravijo oni, trpljenje, ujeto med spomine in domišljijo. Rezultat je čustveno izzivalna celota, ki se obnese veliko bolj kakor njihov razdrobljeni lanski istoimenski prvenec.

Dejstvo, da jeza je in ostaja del naših življenj, je neizpodbitno. Kako se z njo spopadati, pa je stvar posameznika. Nekateri pustijo, da takoj steče skoznje in bruhne ven, spet drugi jo tlačijo vase. A slednje ni dobro, saj mora tako silovito čustvo slej ko prej priti na plan. In ni ga boljšega, kot kadar se to zgodi s pomočjo dobre plate ali pa kar dveh, da se res čuti njen siloviti prijem, ki zakriči, a nato tudi izpusti. In včasih je prav to dovolj dober opomin, da smo še živi.