Stickman Records, 2017

Zasedba Elder se na naših valovih pojavlja prvič. S svojim širokim naborom glasb, ki imajo zaledje v stoner in doom metalu, psihedeličnem in okultnem rocku, so se kljub premikanju izven svojih ustaljenih smernic vedno izkazali za obetavno, perspektivno in idejno močno zasedbo, ki pa s svojim neizkoriščenim potencialom ponikne med poplavo bendov omenjenih žanrov in tako tudi marsikatere frekvence. Bodisi v smislu nostalgičnega pogleda in toženja po starih časih bodisi zaradi trših prijemih začetnih albumov, kjer se izgubijo med novejšimi pronicljivimi zasedbami bodisi zaradi ostrih in na prvo žogo udarnih, ponavljajočih se rifažah hipnotične narave puščavskega rocka enostavno ostajajo zakriti. Kar pa ne moremo reči za njihov četrti dolgometražec Reflections Of A Floating World, ki ga obravnavamo v nocojšnjem osrednjem recenzentskem terminu.

Elder od leta 2005 sestavljajo Nick DiSalvo na kitari in vokalu, Jack Donovan z basom in Matt Couto za bobni. Stacionirani v Massachusettsu v ZDA se že od svoje mladosti predstavljajo v zelo različnih izdajah predvsem počasnejših in masivnih muzik – to je muzik, ki jim tudi pri nas rado prisluhne vsak dan večje število ušes. Od direktnih in doomerskih epopej, surovosti in jeznih vokalov na albumih Elder in Dead Roots Stirring so leta 2015 z albumom Lore pokazali prikrit pozdrav mladosti in z melodičnim, bolj mračnim pristopom, rahlih vpadov space rocka, na neki način tudi nakazali smer, ki so jo ustoličili na svežem albumu Reflections Of A Floating World. Slednjega sestavlja šest komadov daljše minutaže in nenehnih preobratov znotraj samih bogatih aranžmajev, ki v celotnem soničnem spektru za razliko od prejšnjih albumov izpadejo še širši.

Poleg masterminda zadnjih dveh albumov Nicka DiSalva sta glavna krivca za prej omenjeni spekter Mike Samos in Mike Risberg, ki sta albumu pridodala še teksture več kitar, klaviatur, pedal steela in mellotrona. Risberg pa je postal kar četrti član zasedbe Elder, ki se sredi julija odpravlja na evropsko turnejo.

Poleg petih akterjev na albumu Reflections Of A Floating World pa povzdignjenost nakazuje tudi odlična produkcija, ki skozi celoten album s premišljenim aranžmajem oblikuje izjemno zvočnost. Da je nov album tudi nov obraz zasedbe Elder dokažejo v več komadih, kjer prvič pri bendu zasledimo zametke progresivnega rocka, denimo v komadu Staving Of The Truth, ko občutni prelom obogati polifonični mellotron z retro momenti. Nickov vokal je tokrat najvišji doslej, vendar tudi najbolj variabilen glede na spoj melodij. Te pri večini albuma prevladujejo nad vokalom, ki pa tudi ob nekaj postrock momentih doda glavno besedo. Več kot dobrodošla je tudi dodelitev vlog, ki »egotriperstvo« posameznih instrumentov ne polaga v ospredje, a če že, to stori le za kratek čas. Le tako lahko »piljenje« aranžmajev zares pridobi na hvali.

Epskih momentov na Reflections Of A Floating World res ne pogrešamo, saj ob dolgih komadih, vseh prepletih in nepazljivosti na njih naletimo na celotnem albumu. Definitivno  Elder z novo stvaritvijo ustvarjajo svež veter na valovih preredkih presežkov počasnejših in trših kitarskih godb. Mogoče je recept v dekadenci današnjega vsakdana, kot pravi Nick v besedilih, morda večje število članov, ki zaokrožijo album; morda pa v daljših komadih. Kot sami pravijo:« Shorter songs are not the right format for epic ideas.« Nekatere ideje se preprosto ne da realizirati v nekaj minutah, za vse daljše pa so tu Elder.