Elektro Guzzi: Polybrass

Elektro Guzzi: Polybrass

Oddaja
5. 11. 2018 - 19:00

Denovali Records, 2018

 

V tokratni Tolpi bumov na tapeto postavljamo avstrijsko instrumentalno techno zasedbo Elektro Guzzi in njihov novi album Polybrass. Gre za stare znance domačih klubov, ki so se pri nas mudili že večkrat, med drugim z dvojnim koncertom v sklopu prvega festivala Ment Ljubljana leta 2015. Recenzent tokratne Tolpe je takrat kot zelenec spisal eno svojih prvih koncertnih recenzij, okičeno s precejšnjo količino superlativov na račun pričujočega techno banda.

Osem let od njihovega samonaslovljenega prvenca lahko z distance zapišemo, da se ideja živega izvajanja techna ne zdi več tako osupljiva. V domačih logih smo imeli nenazadnje priložnost videti brooklynski trio Dawn of Midi, ki s pomočjo kontrabasa, bobnov in klavirja poustvarja hipnotične elektronske zvoke na presečiščih techna in tranca. V zadnjih letih se je pri nas mudila tudi britanska eksperimentalna jazz zasedba Polar Bear, ki denimo razpolaga s sorodnim zvočnim repertoarjem, letos pa so v sklopu Cankarjevih torkov nastopili tudi njihovi kolegi Sons of Kemet. Podobnih podvigov se je nenazadnje v zadnjih letih loteval tudi eden osrednjih botrov žanra Jeff Mills. The Wizard je v začetku septembra predstavil album Voodoo Magic svojega jazz fusion techno benda Spiral Deluxe, v katerem sam igra bobne, in naletel na srednje mlačne odzive. Ne smemo pa niti mimo projekta Tonyja Allena in Moritz Von Oswald Tria, čeravno gre tu predvsem za spajanje elektronske glasbe in organskih zvokov bobnarske baterije.

Če potegnemo črto, je skupni imenovalec vseh naštetih zasedb iskanje plesne ekstaze skozi prizmo živega igranja instrumentov. Protagonisti današnje Tolpe se tega načela držijo od samih začetkov. K nam se vračajo v sklopu promocijske turneje za nov studijski album Polybrass, s katerim zasedba odpira novo poglavje v svoji diskografiji. Svoj zvočni repertoar, ki temelji zgolj na manipulacijah zvokov bobnov, basa ter električne kitare, brez pomoči looperjev in sekvencerjev, so se namreč odločili razširiti s trobilno sekcijo treh pozavnistov, poznanih iz zasedb The Kilimanjaro Darkjazz Ensemble, Sand in Zeitkratzer. Vsaka izmed treh pozavn je v zvočno sliko zasedbe inkorporirana kot samostoječi oscilator, ki v sozvočju s preostalima pozavnama ustvarja nekakšno organsko simulacijo modularnega sintetizatorja. V tem smislu gre koncept primerjati s tistim že omenjene zasedbe Polar Bear, v kateri tenor saksofon izstopa iz tradicionalnega miljeja jazzovske izraznosti.

Kam pes taco moli, postane jasno že ob uverturi Backlash, v kateri se iz uvodnega melanholičnega valovanja troglasnih pozavn osišče skladbe premesti na jahajoči four-to-the-floor ritem baterije, repetitivni basovsi gruv in minimalistične ornamentacije pozavn. Nakazana atmosfera narekuje delni preobrat proti nekoliko bolj temačnemu in kontemplativnemu izrazu, kar le še dodatno afirmira skladba Black Chamber. S slednjo smo prvič soočeni z razširjeno namembnostjo njihove zasedbe, v kateri s filigranskim grajenjem lastnih tekstur do izraza pride celoten sekstet, predvsem pa bobnar z domiselnimi breakbeati in poliritmijami.

Sonar Sessions 2013
 / 15. 2. 2014

Največje presenečenje albuma nedvomno predstavlja prisotnost človeškega glasu v štiklu Miney Mick. Za svojo prvo vokalno skladbo je bend sodeloval z Liso Kortschak in ustvaril bržkone svojo radiu najprijaznejši kos doslej. Kljub kompleksni instrumentalni podlagi bi komad zaradi igrive vokalne linije, ki temelji na angleški izštevanki Eeny, meeny, miny, moe, in seksapilnega gruva bržkone razgibal tudi plesišča kakšnega bolj komercialnega kluba. Na komadu Tourin zasedba na svoj način koketira s sodobnim zvokom bristolskega techna producentov, kot sta Peverelist in Kowton. Afriški vokalni vložki, prepletajoče se teksture do neprepoznavnosti obdelanih pozavn in hiter tempo komada Aerostat v spomin prikličejo odlični projekt Owiny Sigoma Band, ki smo ga pred leti predstavljali tudi na naši frekvenci.

Od frenetične vročice plesišča pa smo s komadom Magnet postavljeni v povsem drugačno okolje, ki deluje kot nekakšna protiutež predhodni ekstatičnosti. Komad se namreč odvije v precej žalobnem tonu nekakšne pogrebne koračnice, ki v umu riše podobe iz filmov Emirja Kusturice. Vrhunec albuma pa za recenzenta nedvomno predstavlja preprosti štikl Yuugen. Ta predstavlja pristen hommage izvornemu dubu Leeja Scratcha Perryja, ki skozi svojstveno zvočno patino zasedbe Elektro Guzzi zaživi novo življenje. Žal pa se že v sledeči skladbi Galactic Bone bend loti tudi nekakšne emulacije sodobnega minimalističnega housa oziroma techna, kakršnega množice hlastno jemljejo iz rok didžejev, kot sta Dixon in Solomun.

Na koncu se zdi, da je album Polybrass predvsem konglomerat elektronskih glasb različnih dob in izvorov, predstavljenih skozi zvočno prizmo zasedbe Elektro Guzzi. Gre za sicer povsem soliden album, ki je tako z vidika produkcije in aranžiranja kot tudi odločitve za razširitev zasedbe vreden vseh pohval. Kljub temu pa mu umanjka tisti neopredeljivi element, ki bi album naredil za več kot le skupek svojih sestavnih delov. 

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

RŠevci, preverite podatke, preden zapisujete netočnosti.

Elektro Guzzi so se nazadnje pri nas mudili poleti 2017 v Velenju, pozno spomladi istega leta pa tudi na Hafnerjevem memorialu v Škofji Loki.

Ne obstaja samo Ljubljana.

Res je, to je napaka, hvala za opozorilo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.