ELEPHANT9: PSYCHEDELIC BACKFIRE II

ELEPHANT9: PSYCHEDELIC BACKFIRE II

Recenzija izdelka
3. 3. 2020 - 19.00

Rune Grammofon, 2019

 

Kaj pa Rok?

Tisti deček, ki je bil tako zelo popularen v prejšnjem stoletju. Oni, ki je dobil vse bejbe, čeprav ni počel absolutno nič, razen pisal poezijo in v svoji odštekani jakni kadil svoje Marlboro Red čike. Šprical je šolo, da bi cele dneve presedel s kitaro. Pri sedemindvajsetih je padel v osebnostno krizo. Omahoval je med tistim zlatim šusom in strelom skozi lobanjo. Vdanost v usodo? Lahko postane zvezda, četudi ne umre pri sedemindvajsetih? Morda. Šel je naprej. Imel vrsto potomcev. Od jeznih, veselih, religioznih, listavcev, iglavcev, psihonavtov, skejterjev, preko preprostežev do alternativcev. In mnogo teh pravnukov še danes rado pomisli na svojega deda, v čast jim je njegov vpliv, v komade našusirajo distorzije in se odpeljejo v svet lahkotnejših ritmov in neskončnih solaž.

Vsaka generacija vleče naprej svojo špuro. Danes se v Tolpi bumov posvečamo norveški zasedbi Elephant9. Kot še eni predstavniki potomcev uvodnega protagonista, Roka, so odjadrali v Oslo, kjer so lani predstavili dva nova albuma, Psychedelic Backfire I in II. Material za plati je skupina odigrala na koncertu v Oslu. Za tokratno Tolpo smo izbrali drugo z dopolnjeno zasedbo. Običajno v bendu igra trio uveljavljenih glasbenikov: Ståle Storløkken s klaviaturami, basist Nikolai Eilertsen in bobnar Torstein  Lofthus , na predstavitvenem koncertu pa se jim je pridružil še dolgoletni znanec in tudi soustvarjalec dveh predhodnih albumov, kitarist Reine Fiske.

Glasbeniki v zasedbi imajo za seboj kar pestro zgodovino ustvarjanja. Če bi skupaj sestavili diskografije vseh štirih glasbenikov, bi imeli pred sabo res zanimiv repertoar. Ne bi manjkalo ne bluesa, ne progresivnega rocka in niti popa imen Landberk, Motorpsycho, The National Bank, Shining in še katerega.

Za ogrevanje pred njihovim nastopom na ljubljanskem jazz festivalu
 / 1. 7. 2015

Z novo plato nam Elephant9 pravijo: »Lejte, folk, mi ful dobro špilamo v živo.« Plata namreč ne premore novih skladb. Preigravajo pesmi, ki jih je že bilo mogoče slišati na starejših studijskih posnetkih benda. A z novo plato slonovci dokazujejo, da še niso za v smeti, pa tudi, da njihova misija ni zgolj ustvarjanje glasbe temveč tudi odrska prezenca, da bi torej tudi kot nastopači trgali. Album je sestavljen iz štirih daljših komadov, ki so jih po starih praksah malo spojili med sabo, poleg tega na albumu ni nikakršnih hitičev. No, hitiči že, a prilepljeni na kak drug komad. Poslušalci moramo v svetu te glasbe pač najprej zajadrati po psihedeličnem mirnem morju, da bi prišli do otočka, na katerem noč in dan zveni rock’n’roll. Ko pa se tam zasidramo, nas čaka divja noč. Bobnar in basist šparata s tempom samo in zgolj v trenutkih, ki to terjajo in tudi menjave taktovskih načinov bendu niso tuje. Progresivnost v žanrskem smislu izražajo zelo jasno. Če ste sanjač, če boste le dovolj pozorno poslušali, boste brez težav izželi zgodbo, ki jo bend razprostira v teh komadih.

Album je izšel pri založbi Rune Grammofon, uveljavljeni norveški založbi, zaslužni za precej muzike v jazzerskih vodah. Tudi predhodne izdaje Elephant9 so izšle pod okriljem iste založbe. Nič čudnega. Bend namreč v svoji celotni diskografiji z veliko žlico zajema iz jazzerske sklede. Prehajanje ritmov je stalna praksa in tudi njihove melodije so precej zapletene. Ritem sekcija deluje predvsem v konstrukcijah bas kitare in bobnov, ki kot starejši brat pridno čuvata, da se kitari in klaviaturam ne bi totalno zmešalo. A ko se kitaram in klaviaturam končno, dokončno odfuka, strune in tipke zelo dostojanstveno gledajo tudi okoli sebe. Bend je zelo uravnovešen. Noben od inštrumentov ne izstopa, skupaj delujejo kot celota. Poslušalec ne bi pomislil, da Reine Fiske ni stalni član zasedbe, izkaže se tako kot solist kot v delih, ki jih odigra kot ritem kitarist. Tudi bas in boben - s skupnimi močmi, v odsotnosti premočnih tokov - obračata zemljo in ustvarjata okolje za klavirsko in kitarsko igro.

Rock seveda ostaja še kako živ in prav tako jazz. Elephant9 so živ dokaz za to. S svojo lahkotnostjo, živahnostjo in na trenutke grobostjo kažejo, kako tudi zrela petdeseta leta glasbenikov ne pomenijo, da bi morala glasba blažiti energijo ali odraščati v svoji kompleksnosti. Čeprav so za zrelostjo, ki jo glasbeniki kažejo na plati, očitna leta glasbenih izkušenj. Premišljena uporaba kitarskih in klavirskih efektov ter jazzerske kompozicije fino popestrijo trdnost takšne glasbe, kapa dol pa tudi bendovi usklajenosti v komunikaciji. Bučni aplavzi odmevajo po štiklih s plošče. Psychedelic Backfire II nas zapelje na pot okoli sveta, odpira nove miselne procese, jadra med zasanjanim in visoko oktanskim žaganjem.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.