Eclipse Music, 2012

Le kaj počne skandinavska trojica Elifantree – nepričakovani namig: prihajajo tudi na skorajšnjega ljubljanskega – na odrih večjih evropskih jazzovskih festivalov? Vprašanje je najprej cinično, saj predpostavlja nekakšno normo, ki bi goste jazzovskih odrov ožigosala z oznakami nekje med 'še sprejemljivo' in 'avtentično'. Soroden cinizem je nehote moč slutiti tudi v ozadju nekega PR sporočila, ki se poigra z običajno zadrego oznak – so Elifantree bolj 'pop' ali bolj 'jazz'? Glede na naravo sporočila je jasno, da je vprašanje obrnjeno zasedbi v prid. A glede na to, da gre za enega izmed neznank vsaj na pričujoči frekvenci, si vzemimo to svobodo in pomerimo rabljene oznake še na tem mestu.

Seveda gre za 'pop' – melodični in simpatični vokal v ospredju nam prinaša slutnjo brezskrbnosti in veselja, melodije si je lahko požvižgavati, nenazadnje pa Elifantree igrajo na formo pesmi s ponavljanimi frazami. A brezskrbnost melodij je pač načeta z ne najbolj običajnimi harmoničnimi premenami, trojica ob občasnem sinthu uporablja akustične instrumente, ob pevkinem vokalu večinoma izstopa saksofon – torej je zagotovo 'jazz'! Če je kratek preizkus ironijo prevesil s strani zasedbe na stran tovrstnih oznak, pa začetno vprašanje vseeno ostaja. Nenazadnje se Elifantree na jazzovske odre verjetno postavljajo kar sami, četudi bi se prav dobro lahko počutili med kakšnimi trip-hop nostalgiki. 

In četudi na teh odrih zagotovo predstavljajo poživitev, nikakor niso velike oziroma edine izjeme. Subjektivni pogled prikliče v spomin Remote Viewers, ki so tako kompozicijsko kot v besedilih poleg popa obujali tudi različna obdobja evropske moderne prejšnjega stoletja. Tovrstne vsebinske premišljenosti pri Elifantree ne najdemo. Na drugi strani pa se lahko spomnimo na časovno bolj oddaljeno živahnost newyorških navezav izpred nekaj desetletij, ki so odmevale vse do japonske, in glasbenic, kot je na primer Haco v nekaterih bolj všečnih zasedbah. Temu pa so Elifantree, vsaj po njihovih starejših posnetkih sodeč, že mnogo bliže. Kljub repetitivnosti dobro osnovana instrumentalna podlaga, ki tudi po zaslugi občasnega saksofonista Paulija Lyytinena ni zbanalizirana na en in isti instrumentarij, močna ritmična osnova, pri kateri tolkalist Tatu Rönkkö v slogu Marjana Staniča ritem bogato obloži in po potrebi zakomplicira, ter na vrhu vokal Anni Elif Egecioglu, ki se neopazno prilagodi ostalim instrumentom in vešče obvlada vse kompozicijske prevrate in obrate.

A ob manjši primerjavi se vseeno izkaže, da so Elifantree do svoje druge plošče, Time Out, postali enostavnejši, glas se je povzpel v glavno vlogo, čeprav bolj ekspresivno navdahnjena besedila tega ravno ne opravičujejo. Pa je vseeno vokal opustil abstraktnejše eksperimente, se posvetil sporočilu in celo spregovoril angleško. Elifantree so tako očitno opustili 'avant-' kompleksnost z začetka svoje poti in se prepustili lahkotnosti 'pop' pesmic, kar je še posebej poudarjeno v začetnih skladbah na plošči Time Out. Nenavadne instrumentalne kombinacije so uravnotežene s preprostimi melodijami, vokal pa je pridobil nekakšno soulovsko senzibilnost, ki še najbolj lahkotno odzvanja – paradoksno – ravno v pesmici z naslovom Where Is Your Courage. Elifantree tako k nam prihajajo v dobro zapakirani formi enostavnih pesmi, v katere pa vseeno vešče vtihotapijo bolj pretanjene prijeme. Ti se nahajajo predvsem v še vedno ne ravno pogosto slišanih instrumentalnih kombinacijah ali v očitno dobro premišljenih obratih znotraj posameznih skladb, ki mnogokrat končajo drugje, kot so začele. Tako forma kot vokal se občasno izkažeta kot le povabilo v zvočne nianse ozadja, ki razkriva lastno zvočno raznolikost. Plošča Time Out tako ostane nekoliko razdvojena: na eni strani simpatične pesmice, ki obstanejo v uhljih, na drugi strani kompleksnejše skladbe, ki si svojo pot v poslušalca utrejo šele po večkratnem predvajanju.