Dark Descent Records, 2016

V nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo še eno split izdajo, tokrat med relativno neznanimi Ellorsith iz Kanade ter vedno bolj opaženim islandskim black metal sestavom mlajše generacije Mannveira. Oboji imajo za sabo kvečjemu po eno EP-izdajo, ki pa sta bili nadpovprečno opazni, še posebej Von Er Eitur Mannveire. Pričujoči split sestoji iz dveh komadov vsakega benda in najprej se bomo potopili v razdelek Ellorsith, ki jih že slišite v ozadju.

Kljub temu, da gre za deljeno izdajo, deluje prispevek Ellorsith kot dobro premišljena in konceptualna enota, ki ima celo svoj krovni naslov – Jérôme. Jérôme je bil skrivnosten amputiranec, ki so ga leta 1863 našli na obali kanadske Nove Škotske in čigar zgodba ni bila nikoli pojasnjena. Živel je pri raznih skrbnikih, postal lokalna znamenitost in nikoli ni govoril, oddajal naj bi le živalske zvoke. Beroč tekste Ellorsith se zdi predvsem, da je pojava Jérôma za njih odskočna deska za eksplikacijo razkroja, ponižanja in hudodelstva splošne človeške situacije, ki se konča z morbidno ljubečim ustoličenjem Jérôma kot nekakšnega invertnega preroka propada.

Povsem ustrezno in učinkujoče za glasbo, ki dostikrat utrujeno skovanko black/death metal znova postavi na dostojanstveno mesto. Ellorsith se pokažejo kot precej tenkočutna entiteta, ki v pogrebnem, srednje hitrem death besnenju poudari predvsem njegovo žalobno komponento, ki jo cepijo na tisto prepoznavno občutje afektiranega studa, značilnega za boljši del underground black metala zadnjega desetletja, če si predstavljate prebliske Leviathan, Svartidauđi  – v bistvu pa pravzaprav še mnoštva drugih. Ellorsith v rokah držijo nekaj zares posebnega, nekaj, kar prav kliče po polnopravnem albumu. Čeprav so odkrito referenčni na marsikatero izrazno strujo znotraj meandrov kreativnega death metal podzemlja, se zdi, da bi v prihodnosti lahko še nadaljevali s prispevkom prepoznavne osebne konture. To so navsezadnje pričeli že na prvem EP-ju 1959 , ki se nanaša na še eno nepojasnjeno zgodovinsko epizodo izginotja, mutilacije in umorov.

Mannveira so z EP-jem Von Er Eitur iz leta 2014, povzročili pravi raztur. Tri komade prve izdaje te islandske zasedbe sem namreč – če se izrazim s kasetnim besednjakom – v tem času »obrabil« do konca. "Upanje je strup" - kot se glasi prevod naslova - je predstavljal neverjetno izčiščen, jasen in zagnan spoprijem s temelji aktualnega black metal nihilizma, islandskega in drugega. Kot nekakšna poenostavljena, manj psihedelična ter skoraj mladostno eksplozivna in tesnobna verzija Svartidauđi. Kaj torej ponujajo tokrat? Dve daljši skladbi, ki sta v primerjavi s prvencem občutno bolj razbarvani in manj izstopajoči – a zato nič manj učinkoviti. Kot pri Ellorsith se tudi pri Mannveiri zdi, da gre v glavnem za posnetke živega bendovskega igranja, v nasprotju s prvencem, na katerem je bil poleg masterminda Illugija prisoten le še bobnar. Tokrat so rahlo stopili na zavoro in napadalni angst razlili v bolj doomerskih štirinajst minut, ki vsebujejo še bolj temno sive motive, definitivno manj izstopajoče, obenem pa bolj brezupne in meglene. Slišati je, kot bi si bend začasno prenehal prizadevati za "originalnost", "zapomnljivost" in "vznemirljivost" ter preprosto želel pridržati svečo brezizhodnosti s preverjenimi molovskimi tropi, ki vsebujejo minimalno nujno količino disonantnih obratov in kromatičnih spustov, ne pa tudi njihovega presežka. Tako kot Ellorsith tudi Mannveira vzbujajo upe in apetit za prihodnost, do takrat pa se vsekakor potopite v ta split. 

Insidious prophecy

Ingrained acrimony

Ravenous disgust

Mental vileness

Witheres in durance

Haemorrhaging volition

Expire in reclusion

Rigor mortis