bbbbbb, 2018

Ob poslušanju dolgometražnega prvenca norveškega elektronskega producenta Stiana Gjevika alias EOD-a se samo od sebe ponuja vprašanje, kako daleč lahko seže s svojo glasbo. Bo z nostalgijo nagovoril predvsem fene IDM-a s preloma tisočletja ali lahko na račun producentov, ki ga navdihujejo, nagovori tudi mlado občinstvo, ki vse bolj vneto brska po katalogih teh istih producentov? No, že zaradi tega obujenega zanimanja za tovrstno glasbo je jasno, da ima plošča Named kljub očitnim sponam z zdaj že kar precej oddaljeno preteklostjo nedvomno svoje mesto v kontekstu aktualnega elektronskega dogajanja. Gjeviku sicer ne bomo pripisovali inovativnosti in podobnih atributov, s katerimi ustvarjalce ponavadi odlepimo od povprečja. Brez zadržkov pa mu je treba priznati, da je svojo namero izpeljal vrhunsko. Čeprav od konca devetdesetih, ko sta Aphex Twin in Squarepusher ta specifičen izraz postavila na noge, ni manjkalo podobne glasbe, jo je le malo ostalo v spominu. Največkrat zato, ker ni segla niti do kolen temu, kar sta počela omenjena mojstra. Plošča Named teh težav nima. Gjevik se z njo predstavi v tako suvereni podobi, da bi jo feni – če ne bi poznali njenega avtorja - pred petnajstimi leti zlahka pripisali Aphexu Twinu ali pa Squarepusherju.

Najlepša potrditev tega, da se je Gjevik stvari lotil pravilno, je prišla prav s strani Aphexa Twina. Ta je enega njegovih komadov namreč najprej zavrtel v svojem setu letu 2009, nato pa mu je leta 2013 pri svojem Rephlexu, tik preden je založbo zaprl, objavil še dva EP-ja. Gjevik sicer ni bil edini Skandinavec, ki se je znašel pri Rephlexu. Tukaj je zaradi sorodnega izraza treba izpostaviti finskega mojstra Aleksija Perälo in njegovo serijo Astrobotnia, za katero se je takrat pri priljubljnih spletnih IDM forumskih skupnostih Xltronic in Watmm lep čas špekuliralo, da za njo stoji Aphex Twin. Na obeh forumih je bil zelo dejaven tudi Gjevik, ki je glasbo resneje začel ustvarjati tik pred izidom serije EP-jev Analord Aphexa Twina. Najprej z računalnikom, ki pa ga je pozneje nadomestil s povsem analognim setupom sintov, ritem mašin, samplerjev in sekvencerjev. Hkrati je spremembe doživljal tudi njegov izraz. Ta je bil v začetkih enostavnejši, oprt predvsem na izročila acida, že takrat pa je bilo jasno, da ima izvrsten občutek za tovrstno glasbo. Takrat je bila denimo zelo priljubljena praksa, da so nadebudni, neznani producenti ob vsaki napovedi novih plošč Aphexa Twina in Squarepusherja njune fene poskušali prelisičiti tako, da so na spletu objavljali njune domnevno nove komade. Največkrat dvomov v to, da gre za fejke, ni bilo že po prvih nekaj sekvencah, le priložnostno se je ugibalo nekoliko dlje. No, če bi Gjevik takrat objavil kakšen komad s plošče Named, bi mu to, da gre dejansko za nove komade obeh omenjenih IDM zvezdnikov, večina njunih fenov verjetno verjela.

Ja, po tej logiki Gjevik sodi v kategorijo Aphexovih in Squarepusherjevih posnemovalcev. Je pa to treba postaviti v pravo perspektivo. Enako bi lako pripisali pač vsem techno, house, electro, drum and bass in drugim žanrskim producentom, ki so sledili vzorcem izvirnih inovatorjev. Razlog, da se v primeru Gjevika kot referenci omenjata specifična producenta, je preprost; izraz, ki sta ga izoblikovala ob koncu devetdesetih, je imel zelo malo omembe vrednih posnemovalcev. Zdi se, da je bilo njuno vrtoglavo vrtinčenje jungle breakov prezahtevno početje za to, da bi se izraz, ki so ga takrat poimenovali drill' n bass, lahko resnično prijel kot (pod)žanr. No, Gjevikova plošča Named je vsekakor lep dokaz tega, da je morda zdaj napočil čas za to, da ta izraz vendarle dobi novo priložnost. Kaj je tisto, kar ploščo dvigne močno nad povprečje podobnih posnemovalcev, je sicer precej težko opredeliti. Na eni strani gre gotovo že za sam karakter in izbrušenost Gjevikove glasbe. Toda hkrati je več kot le prazen posnemovalec. Je eden tistih redkih producentov, ki znajo s komadom povedati neko zgodbo. To je očitno začutil tudi islandski elektronski mag Bjarki, ki je Named objavil pri svoji založbi in zanj zapisal, da gre za enega njegovih najljubših albumov. Ker je tudi sam velik občudovalec Aphexa Twina, v iskrenost njegove hvale na račun Gjevika ne bomo dvomili. Bo Bjarki dovolj veliko ime za to, da Gjevika spozna tudi občinstvo, ki ni del IDM-ovske skupnosti? Če ne on, morda njegova patrona, zvezdnica Nina Kraviz, ki s kompilacijami, na katerih objavlja elektronske dragulje iz devetdesetih, skrbi za revitalizacijo tega pomembnega člena plesne elektronske glasbe? In nenazadnje – bo Gjeviku vrata na elektronsko prizorišče še bolj odprl kar Aphex Twin? Sodeč po izvrstni novi plošči si Gjevik večjo pozornost nedvomno zasluži.