Strange Daisy Records, 2022

Tisti, ki smo med letoma 2016 in 2020 hodili v srednjo šolo, smo ta čas vsaj delno preživeli kot poslušalci indie rocka ali kakršnega koli drugega odvoda kitarske indie glasbe. Idealno je bilo obdobje med pomladjo in poletjem, ko je bilo okolje zeleno in polno rožic, mi pa smo se po pouku vozili domov in ob tem poslušali glasbo. Svoje življenje smo si zamišljali kot v filmu, narcisoidno povzdigovali svoje posebnosti in mazohistično uživali v zamorjenosti. Nihče nas ni razumel, kot tudi ne našega glasbenega okusa, ki je bil seveda najboljši na celi šoli. 

Nekaj let po koncu srednje šole se ob poslušanju albuma Ring of Flowers ameriške zasedbe Epic Reflexes spominjamo tistih občutkov. Petčlanska skupina iz New Orleansa zase pravi, da pripada new new wave sceni, kar poskuša dokazati s svojo drugo ploščo Ring of Flowers, izdano aprila pri založbi Strange Daisy Records. Pri realizaciji izdaje so sodelovali kitarist, vokalist in ustanovitelj zasedbe Brad Bartee, bobnar Rene Duplantier, drugi vokalist in basist Sean Weber in klaviaturist Adam Vizier. Na plati so gostovali še bobnar in kitarist Blake Robicheaux, vokalistka Sarah Courtney ter klaviaturistka Miuna Mae. 

New new wave zasedba je svojo debitantsko plato Skin izdala leta 2020, tudi pri založbi Strange Daisy Records. Na prvencu je opazno drsela po klasičnih indie rock kitarskih rifih à la The Kooks in Arctic Monkeys pred letom 2013, dokler se ni z drugo izdajo zadostno osvobodila in predvidljivega zvoka popestrila z nekoliko težjimi postpunk vplivi in psihedeličnimi trenutki. Tokrat celo koketirajo z elektronsko ustvarjenimi zvoki, ki s fluidnostjo nasprotujejo indie rock pristopu. Okoli linearnega zvoka plava nekaj neustaljenega ter na trenutke tudi nepredvidljivega. Glavna razlika med prvim in drugim albumom pa je v avtorstvu tekstopisja – zanj ni več odgovoren samo frontman, temveč cela skupina. 

Plošča Ring of Flowers je upravičeno postavljena v žanr new new wavea, ki so ga definirali britanski glasbeni novinarji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Opredeljuje ga fuzija britpop, new wave ter postpunk zvokov. Žanr je zacvetel z zasedbama Oasis in Blur, vendar je z leti njegova aktualnost zbledela. Razlog njegovega nestabilnega obstoja je lahko tudi dejstvo, da sceni zares ni prinesel nič novega, temveč je le združil najpopularnejše glasbene stile določenega obdobja. 

Nekaj podobnega lahko vidimo tudi pri Epic Reflexes. Ob poslušanju albuma Ring of Flowers imamo občasno občutek, da gre za kopijo Oasis, vendar se v njihovi melanholičnosti in poletni zamorjenosti bend ne zadrži dolgo. Čemerne trenutke presekajo progresivne shoegazerske sekvence, ki jih v zadnjih nekaj letih povezujemo s sodobnim postpunkom iz Anglije, z IDLES kot mogoče glavnim primerom. 

Zasedba zaplava tudi v precej generičen indie rock zvok – kombinacija kitarskih rifov, konvencionalnega bobnarskega ritma ter kompozicije na sintesajzerju ustvarijo komad, ki bi ga lahko pričakovali od zasedb, kot so Coldplay ali Kings of Leon. Z glasbo se potopimo v evforične momente, ki nam vizualizirajo podobe zbujanja planeta, narave, človeka. So glasnik pozitivnega in z njimi doživimo ekstazo najstniškega zamišljanja, da smo glavni protagonisti nekega filma. Plavanje albuma med navdušenjem in melanholijo je odraz mladostništva, večinoma zmedenega obdobja, potopljenega v emulzijo hormonov, in časa za spoznavanje samih sebe.

Ploščo pa krasi močna predvidljivost, v kateri uživamo, ker gre preprosto za feel good glasbo. Komadi se večinoma začnejo diskretno, nežno, v hipnozo nas pripeljejo z enostavno igro kitare in bobnov. Napetost nas ne polni s stresom, ampak živostjo – zato lahko zatrdimo, da plata izžareva pozitivnost in motivacijo. Po drugi strani pa ji manjka drznosti. Potopljena je v očarljive, vendar enolične melodije, vleče v iluzijo in otroško zasanjanost. V svoji preprosti lepoti je glasba Epic Reflexes naš guilty pleasure, tudi če nas po tednu dni dolgočasi.