DDS, 2017

Colón Man je že druga plošča jamajškega kolektiva Equiknoxx – v studiu producentov Gavina Blaira in Jordana Chunga -, ki jo presojamo v letošnjih Tolpah bumov. No, njun prvenec Bird Sound Power je sicer izšel že lansko poletje, se je pa na našem obzorju znašel ob koncu leta, potem ko se je pojavil na lestvicah najboljših lanskih albumov nekaterih vidnejših glasbenih medijev. Do njegovega izida je bil Equiknoxx znan predvsem doma na Jamajki, pa še tam bolj kot zaradi svoje glasbe po sodelovanjih z domačimi dancehall emsiji, raperji in r&b pevci. Je pa Blairovo in Chungovo radovedno sprevračanje dancehallovskih obrazcev našlo pot do ušes britanskega elektronskega dvojca Demdike Stare, ki se je njune posnetke, nastale med letoma 2009 in 2016, odločil zložiti v format albuma in ga objaviti pri svoji založbi DDS. Ker je album Bird Sound Power naletel na izvrsten odziv pri poznavalcih, ni presenečenje, da sta se Blair in Chung kmalu namenila posneti njegovega naslednika. Večje presenečenje je to, da jima je v tako kratkem času uspelo posneti nov izvrsten album, s katerim spretno nadgradita Equiknoxxov prepoznaven izraz. Ja, tudi plošča Colón Man se bo na prihajajočih pregledih letošnjih glasbenih presežkov bržkone pojavila na marsikateri lestvici. Upravičeno.

V recenziji albuma Bird Sound Power smo se med drugim spraševali, kaj bo dober odziv pomenil za prihodnost Equiknoxx. Slabo leto pozneje je odgovor na dlani. Dvojec, ki se v namen živega nastopanja razširi v petčlansko zasedbo, je v tem času obsežno koncertiral po vseh koncih sveta. Včasih v kontekstih množičnejših, nežanrskih festivalov, drugič na bolj profiliranih dogodkih, specializiranih za sodobne avanturistične glasbe. Podobno koncertno pojavljanje je pravzaprav že v preteklosti prakticiral tudi na Jamajki, kjer je s svojim soundsystemom in emsiji zabaval dancehall množice, ali pa s svojimi zvočnimi in ritmičnimi ekshibicijami buril radovednost tamkajšnjih privržencev radikalnejših muzik. Oba pola zdaj mojstrsko združi tudi s ploščo Colón Man, poimenovano po nazivu, ki se je ob vrnitvi domov prijel jamajških delavcev, ki so v začetku prejšnjega stoletja gradili panamski prekop. Ja, morda bi glasbeno razgledanost, ki jo (predvsem) z evropskih festivalov zdaj domov prinaša Equiknoxx, res lahko primerjali z njihovimi migrantskimi predniki, dasiravno sta Blair in Chung ob tovrstnih primerjavah prav zabavno prizemljena. Zdi se, da jima je v največje zadovoljstvo še vedno predvsem neobremenjeno ustvarjanje v lastnem studiu, v katerem svoji domišljiji odpreta prosto pot.

Ta zdaj lepo oživi tudi na plošči Colón Man. Na njej boste slišali zvočne drobce, nabrane iz terenskih posnetkov, akustičnih glasbil, nerazpoznavnega hrupa, človeških glasov in kakopak ptičjega oglašanja, ki pa ga je v primerjavi s prvencem tokrat mnogo manj. So pa vsi ti vzorci skoraj praviloma močno zmanipulirani, razsecirani v prafaktorje in ukrojeni v povsem nove zvočne kontekste. Na račun tega vzorčenja, studijske manipulacije in izjemnega občutka za ritmično raziskovanje se sama od sebe denimo ponudi primerjava z letošnjo izvrstno novo ploščo samosvoje footwork mojstrice Jlin, ki upravičeno že leta ob vrhovih mnogih letošnjih lestvic. Je pa med obema tudi ena očitna razlika. Če se v primeru Jlin in njenega Black Origamija pojavi vtis popolne premišljenosti in neštetokrat izpiljene podobe vsakega najmanjšega detajla, Colón Man izpade mnogo bolj spontano. Povedano drugače – plošča Jlin se resnično zdi rezultat dolgotrajnega studijskega garanja, medtem ko se za Equiknoxx zdi, da se ustvarjanja lotevata bolj sproščeno, igrivo, celo z zdravo mero humorja. To ne pomeni, da skladbe s plošče Colón Man niso izpiljene. Je pa res, da se priložnostno, predvsem ob kakšni daljši ritmični repeticiji, v zavest prikrade občutek, da bi se iz posamezne skladbe lahko iztisnilo tudi še več. No, kljub priložnostnemu padcu dinamike to ne spremeni dejstva, da je dvojec spet posnel izjemno ploščo, s katero več kot upraviči visoke apetite, ki jih je postavil z lanskim prvencem.