DFA, 2016

Črn žvečilni gumi je ponavadi narejen iz sladkega korena. Okus rastline je daleč od sladkobe, ki ga obljublja obetavno ime. Če ste si ga kdaj slučajno stlačili v usta, ste se po kratkem prežvekovanju po vsej verjetnosti nakremžili in ga izpljunili v bližnji grm. Radi ga imajo le upokojenci z obrabljenimi brbončicami in Skandinavci, katerih življenje je bojda že tako ali tako presladko.

Črn čigumi, ki ga ponuja njujorški eksperimentalni glasbenik in tretjinski delež elektronskih nojzerjev Black Dice, Eric Copeland, je presenetljivo blagega okusa, tistih dobrih 34 minut pa se žveči lahkotneje od česarkoli, kar je ustvaril doslej. Black Bubblegum je po izvrstnem vrtiljaku kaotičnih in dezorientiranih acid zvokov Joke In The Hole njegov drugi solo album, izdan pri založbi DFA, ki ji poveljuje James »LCD Soundsystem« Murpy, sestavljen pa je iz drugačnih sestavin od predhodnika.

Težke elektronske semple, s katerimi Copeland ustvarja kaotično napetost, je zamenjal za sintetizatorje in kitare, ki jih je zabelil z obilno dozo efektov, rezultat pa je presenetljivo svetel organski zvok, ki ga pri Copelandu nismo vajeni. Njegova muzika ni nikoli niti skrajno izobraževalna niti zares uživaška in od poslušalca terja nekaj potrpljenja. Black Bubblegum v tem predstavlja večji premik k dostopnosti.

Copeland v svojo glasbo rad vključuje nejasne oblike popa, tokrat pa so že tako očitni, da bi Black Bubblegum lahko označili za pop album. Zankani, repetitivni ritmi nosijo vesele, brezskrbne sončne kolaže, ob katerih zadovoljno migaš z glavo. Čeprav je na čudaški način dostopen, pa gre še vedno za deformiran zvok – kaotični pop, ki draži z zametki melodičnih struktur in razpada v nesoglasja, nepravilne ritme in disonanco. Na trenutke spominja na retro pop-rock Ariela Pinka, če bi imel ta zobe, namesto spevnih refrenev pa nalezljive, ponavljajoče se naefektirane, distorzirane mantre.

In ne, ne gre še za eno ponavljanje predvidljivega trendovskega lo-fi okvirja. Prvi singel nove plošče »Rip it« zveni, kot da bi se Manu Chao in Happy Mondays skupaj zadeli na plaži in na kokose igrali reggae, psihedelično dubovski »On« pa preseneti z melodijo norčave flavte, ki igrivo poskakuje po shizofreno nazankanem vokalu in gladini utekočinjih ritmov. Odmevi Copelandove ljubezni do Karibov albuma ne povezujejo v kohezivno entiteto, ta se namreč posluša kot montaža ohlapno navrženih idej. Na »Don,t beat your baby« Copeland užge garažno umazan protopunkovski riff, ki mu sledi primerno primitivna solaža, »Fuck It Up« spominja na živahnost Becka iz 90-ih, »Radio Weapons« pa bi bil lahko skrivno orožje za preboj na komercialnejše radijske postaje.

Čeprav klaviaturske linije in fragmentirane kitare rade zavijajo na zvočno margino, Copeland v nobenem trenutku ne ustvari napetosti. Morda je temu še najbližje uvodni, spran disco-punkovski »Kids In A Coma«, ki pa mu umanjka prave ostrine, da bi upravičila pričakovanje nevihte. Black Bubblegum je sproščen, primeren za lagodno, poletno lenarjenje in tudi produkcija je temu primerno zanemarjena. Komu se pa ljubi pospravljati, ko pa lahko poležava na plaži?

Copeland se skozi celotno kariero poigrava z mejami konvencionalnih žanrov in tudi z najbolj pop senzibilnim izdelkom do zdaj ne izgubi priponke »eksperimentalno«. Black Bubblegum pa je, čeprav se giblje med poznanim in nepredvidljivim, morda preveč razredčen, da bi se njegov okus zares usedel v spomin.