Subtext, 2016

Zares zvedavo mora biti uho, ki se zdrzne ob omembi potapljaških terenskih posnetkov. Saj ne, da bi šlo za avtomatično nezanimivo temo, a na prvo žogo se zdi nevzdržno predvidljiva. Podvodne pokrajine, sicer skrivnostne in še zdaleč ne povsem raziskane ali razumljene, ne slovijo ravno po pestri ponudbi zvokov za človeška ušesa, vajena širjenja zvočnih valov po suhem prostoru.

Jasno pa je zajemana zvoka okolja ne gre soditi po platnicah. Ko se pravi koncept znajde v pravih rokah, lahko pride do nepredvidljivo zanimivih reči – in v taki situaciji v tokratni Tolpi srečamo Erica Holma.

Celotno sliko naj pomaga obarvati dejstvo, da tu ne gre za lahkotno počitniško tavhanje školjk. Založba Subtext ne zahaja daleč od dolgoletnega niza industrialne estetike, ki se je manifestirala predvsem v številnih izdajah Emptyset in Rolyja Porterja. Pričujoči izdelek namreč dokumentira dokaj pomembno odločitev v Holmovem življenju, in sicer izbiro med študijem filma in televizije v Veliki Britaniji in tečajem industrijskega potapljaštva na Norveškem. Za drugo možnost se je sicer odločil tudi iz finančnih razlogov, a sredi tečaja mu je postalo jasno, da ima edinstveno priložnost zajeti svet, ki ga večina ljudi ne bo nikdar izkusila. Rekreacijsko potapljanje je eno, sprehajanje po morskem dnu v skafandru pa je morda najbolj nezemeljska izkušnja, ki jo lahko človek doživi na zemlji.

Holm na Norveškem ni turist; že pred dvema letoma se je tam mudil, ko je prav tako za Subtext snemal na terenu na otoku Andøya. S kontaktnimi mikrofoni je posnel vibracije vojaškega komunikacijskega kabla in posnetke uredil v celoto, ki je postala ena vidnejših izdaj temačne ambientale zadnjih let. Pri Barotraumi je ubral nekoliko drugačen pristop. Zvočni mojster s težkim srcem prizna, da je večina posnetkov nastala kar z notranjim mikrofonom kamere GoPro. Ta je sicer daleč od vrhunske opreme za snemanje zvoka, a ohišje, ki jo ščiti pred vdorom vode ob velikem tlaku, dobro prenaša tresljaje in jo tako efektivno spremeni v podvodni kontaktni mikrofon. Prisotnost kamere seveda implicira tudi vizualni aspekt projekta – Holm je Barotraumo pravzaprav sestavil kot avdiovizualni projekt, ki je premiero doživel lani na festivalu MaerzMusik v Berlinu. Subtextova izdaja, ki nas čaka danes, poustvari le zvočni zapis, nekatere spremljajoče posnetke pa si je mogoče ogledati na medmrežju.

Barotrauma je spretno sestavljen album, ki se čvrsto oklepa svojega koncepta od zvoka in slike do samih naslovov komadov. Popolnoma jasno je, da ne gre za kako eksperimentalno tehnažo s podvodno tematiko ali podmorniško Ableton ambientalo. Bolj kot željo po delanju muzike izraža željo po posredovanju specifičnega seta dražljajev. Izdelek kratkomalo ubere tempo dokumentarca. Skorajda odveč je omeniti, da se tonalnost in ritmika na Barotraumi popolnoma umakneta zvočni teksturi kot osrednjemu elementu, kolažnega rezanja in lepljenja s svojega prvenca pa se Holm tukaj poslužuje v precej manjši meri. Več pozornosti namenja daljšim posnetkom, ki bolj kot glasbeni konstrukti delujejo kot nekakšne brezčasne naravne kronike in tako poslušalcu ponujajo statičen vpogled v svet, ki si ga vsakdo lahko predstavlja, a le redkokdo doživi iz prve roke.