Hubro, 2019

Erlend Apneseth Trio je norveška zasedba, ki že od leta 2016 sodeluje z založbo Hubro. Do zdaj so pri Hubro izšli trije njihovi albumi - Det Andre Rommet, Åra in Salika, Molika. Danes poslušamo slednjega, lanski album, v kompozicijah katerega k triu prisede še dober znanec že omenjene založbe, Frode Haltli s harmoniko. Osnovno celico tria sestavljajo Apneseth, Meidel in Hegg-Lunde, glasbeniki, ki imajo vsaj nekaj veze tudi z jazzom in resnimi muzikami, zaslediti pa jih je mogoče tudi na drugih izdajah prepoznavne, s sovo ožigosane založbe, ki je v preteklem letu praznovala svojih deset let delovanja.

Pred nami je album kompozicij, za katere se rado piše, da v določeni meri pripadajo različnim časom, kar pomeni, da se v treh kosih na albumu nahajajo arhivski posnetki pesmi in govorjene besede. Preostale kompozicije so postavljene v inštrumentalen okvir zvočnega lovljenja harmonike in violine s podporo kitare, gumbov, tolkal, zvončkal in bobnov. Krajši odvodi prostega skupnega igranja oživijo zmes kompozicij, ki v svojih okvirjih ostajajo predvsem znotraj njih in v mejah zmernega, sicer prijetnega in ponekod celo prehitro zaključenega zvočnega izleta, vodijo pa nas od ambientalnih kosov in ponavljajočih se melodičnih tem do statično zveneče harmonike k navideznemu neredu, ki ga trio oz. ob tej priliki kvartet vse prehitro in spretno, sestavi v ujemajoče se kose sestavljanke. Torej, zmeren mišmaš ukročenih, sestavljenih inspiracij folka, jazza, zamaknjeno zveneče Skandinavije, prečesane z bežnimi svetlimi orientalističnimi vplivi. Kompozicije običajno dosežejo nek očiten cilj, ko se hote ali nehote zložijo v pesmi. Pesmi v smislu jasno izražene spevne melodije, ponekod povzete iz starih posnetkov, drugje pa iz tistih melodij, ki Erlendu ali še komu drugemu odzvanjajo v ušesih kot njegove lastne preproste teme. Kaj si kdo prepeva in kakšne melodije komu odzvanjajo, si lahko samo domišljamo, tiste arhivske kose, ki služijo kot izhodišča, pa lahko poslušamo, recimo, v komadu Salika, Molika, ko ženski glas poje štirivrstično pesem svoji kravi, v pesmi Takle pa slišimo še en arhivski posnetek moškega glasu, ki oponaša bobne. Kompozicije tria so predvsem zgrajene okoli in ne zraščene z ... Arhivskimi posnetki namreč. Tam, kjer se zgodi stik, in ne poseganje v.

Erlend Apneseth je letošnje leto sicer odprl z izdajo solo albuma Fragmentarium. S širšo zasedbo glasbenikov in podobnim principom že začrtane inštrumentalne godbe se je pod njegovo solistično plato zopet podpisala založba Hubro, s plato Salika, Molika, ki jo poslušamo danes, pa si Fragmentarium deli še dodatno podporo ob izdaji. Oba albuma sta namreč nastala za namen bodisi festivala bodisi enkratnega koncertnega dogodka. Na severu se folk splača. Erlend Apneseth Trio je verjetno, vsaj zaradi svojega idejnega poganjalca Erlenda Apnesetha predvsem pa njegove tradicionalno norveške hardanger violine, obsojen na večno obravnavo svoje muzike kot primarno folkovske. Ko se jim želi laskati, se zraven že omenjene oznake njihovih albumov pojavijo pojmi v liniji sodobno, novo, danes, zdaj. Trio sicer v pogovorih vse skupaj pozdravlja in nadgrajuje z mislimi o združevanju folk preteklosti s folkom prihodnosti. Vse kul, samo kaj v resnici sploh je folk prihodnosti ali vsaj sodobnosti? Kako na inovativne in sveže načine osmišljati folk muziko, je vprašanje, ki si ga zastavljamo v nedogled v tej recenziji, pa tudi vsakič znova ob ozaveščeni, mlajši folk muziki. Igranje po vzoru arhivskih posnetkov, tradicionalni instrumenti ob bok elektronskim semplom, drugi, inovativnejši načini igranja, mešanje vplivov, žanrov, elektronik, loopov? Verjetno je predvsem potrebno še kaj več kot eksotični inštrumentarij in manipulacijske škatle, sicer kompozicije izpadejo le kot poigravanje s tehnologijo, hm ... Kje na liniji prej naštetega se nahaja Erlend Apneseth Trio, je sicer težko določljivo, album, ki ga danes poslušamo, pa je morda en korak naproti osmišljanju tako arhivskih posnetkov kot določenega zvena folk muzike. Trio in njihov nov album s carskimi trenutki glasbenih rešitev, gledano v celoti, še vedno poseduje izraze ukročene živali, ki preiskuje zgodovino folka svojega prostora in si zaenkrat še ne drzne z lastno narativo jasneje posegati vanjo.