ERRORSMITH: SUPERLATIVE FATIGUE

ERRORSMITH: SUPERLATIVE FATIGUE

Recenzija izdelka
5. 1. 2018 - 19.00

PAN, 2017

 

Zdi se zelo neverjetno, da album v nocojšnji Tolpi bumov prihaja iz Berlina, saj deluje kot nekakšen antipod večini tamkaj producirane elektronske glasbe. Glasbe, ki je nekoč katarzično stresala temačno podtalje industrijalnih četrti mesta, vendar sčasoma postala nekakšna zvočna odslikava tega morečega ambienta in ujetnica rejverskih zabav. Erik Wiegand - glasbenik, ki ždi za pseudonimom Errorsmith, se je v Berlin preselil kmalu po padcu zidu. Bil je priča eksploziji tamkajšnje elektronske scene, vendar se kot producent nikoli ni poistovetil z njo ali bil del njene glavnine, hitro je namreč začutil, da klubska glasba postaja ujetnica utečenih form in zato izgublja potencial za kreativnost. Njegova albuma in nekateri komadi, ki jih je izdal kot del dvojca MMM, so bili zaradi tega samodrštva veliko bolje sprejeti v Veliki Britaniji in Franciji, kjer se je ohranilo več posluha za nove nenavadne zamisli.

Želja po snovanju še neslišanih zvokov je Errorsmitha pripeljala do programiranja lastnih produkcijskih orodij, čemur je sledilo sodelovanje s podjetjem Native Instruments. Programersko delo je sčasoma prevladalo nad produkcijskim, kar je eden od razlogov, da se je v zadnjih trinajstih letih umaknil in ni izdajal plošč. V tem času je po svojih željah in zamislih ustvaril lastni programski vmesnik oziroma digitalni sintetizator zvoka Razor, ki je med poznavalci naletel na zelo dober sprejem. Poleg drugih posebnosti, ki vključujejo nove filtre in orodja za ustvarjanje disonanc, je glavna značilnost programa način, s katerim obdeluje zvok. Program je osnovan na tehniki aditivne sinteze, ki za razliko od drugih podobih orodij posamezen zvok sintetizira z dodajanjem in spreminjanjem poljubnega števila sinusoidnih krivulj, kar pomeni, da je z njim moč ustvariti skorajda kakršenkoli zvok. Tokratni album bi lahko služil kot demonstracijski izdelek za to novo programsko orodje, saj je skorajda v celoti posnet z njim. Čeprav so skladbe osnovane na zvočnih skicah, ki so nastale med improvizacijo v studiu, pa je bilo do njihove končne podobe potrebnih še dodatnih šest let produkcijskega dlakocepstva.

Rezultat tega dela je nekakšen visokotehnološki, hiperproduciran androidni pop, soundtrack znanstvene fantastike prihodnosti. Umestimo ga lahko nekam na presek robnih območij žanrov, kjer zasledimo elemente UK funka in footworka, ujete v sinkopirane ritme dancehalla in glitchevske manipulacije. Skladbe zaznamuje melodično spajanje linij, ki nihajo po širokem frekvenčnem spektru in ponekod s svojimi visokofrekvenčnimi rafali brezsramno vrtajo v bobniče. Zvok je nenavadno elastičen, kar dodaja svojevrstno dinamiko, ki spominja na nekakšno upogibanje dimenzij prostora in časa. Poleg tonalnega raztezanja se zvok preobraža v zvenu in svoji intenziteti, zaradi česar deluje zelo ekspresivno. V skladbi Internet of Screws je to nihanje že tako silovito, da zveni kot nekakšna uglasbitev svetlobnega pospeška.

Errorsmith je že na svojih preteklih izdajah venomer raziskoval in širil območja zvoka, da bi svojim zvočnim akrobacijam omogočil čim večjo svobodo gibanja. Resnost oziroma zahtevnost studijskega dela, kakršno omogoča takšne rezultate, je ob lahkotnem vzdušju skorajda neopazna. Poigravanje z vokalnimi zlogi v uvodnem komadu Lightspeed ali solistično pobrundavanje v komadu My Party izžareva svojevrstno razigranost, ki je v svetu elektronike danes dokaj nevsakdanja. Takšen resno-neresen pristop k ustvarjanju in eksperimentiranju spominja denimo na švicarski dvojec Yello, ki je v osemdesetih in devetdesetih prav tako slovel po svoji hiperprodukciji novih zvokov in hudomušnem zlaganju pesmi. Elektronska glasba je bila takrat še široko in slabo raziskano območje, zato so se ustvarjalci veliko bolj zanašali na lasten navdih in presojo. Rojevanje žanrov, ki je sčasmo sledilo, je z ustaljevanjem glasbenih form, specifičnih ritmov ali zvokov močno zamejilo možne poti razvoja glasbe. Žanrska generičnost je morebiti že preveč ponotranjena in za pobeg iz nje je potrebna dobra mera ustvarjalne neresnosti in absurdnega kombiniranja glasbenih prvin. Errorsmithova povratniška plošča Superlative Fatigue je zagotovo prikaz, da je takšen pobeg tudi danes še kako mogoč in da lahko prinese zelo zanimive rezultate.

 

Več o Razorju:
https://www.native-instruments.com/en/products/komplete/synths/razor/err...

Leto izdaje: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.