Thrill Jockey, 2015

Eternal Tapestry prihajajo iz Portlanda v Oregonu in igrajo natripano psihedelično glasbo od leta 2007. Kitarista Deweyja Mahooda in Nicka Bindemana je združila ljubezen do Neu!, benda, ki prihaja iz nemškega krautrocka iz sedemdesetih let. Skupina se že od vseh začetkov zanima predvsem za improvizirano glasbo, ki je znotraj ohlapnih psihedeličnih okvirjev, psycha in space rocka. Na svoji glasbeni poti, ki je malo krajša od desetih let, so ponudili veliko zvočnih posnetkov, izdanih na različnih cd-r nosilcih, kasetah, ploščkih in vinilih. Ob številnih albumih, ki so nastali iz improviziranega igranja, izstopa plošča A World Out of Time, ki so jo posneli v običajni studijski formi, saj so namesto iz improviziranja takrat izhajali iz jasnega stališča, kako bodo posneli album. A to je njihovo bolj ali ne edino konvencionalno snemanje albuma, pri ostalih so, kot rečeno, iskali navdih pri improviziranem igranju.

S tem ohranjajo glasbo živo, in čeprav se sem ter tja prikrade kakšen kiks, jih to ne moti, saj to le prispeva k občutku, da za glasbo stojijo ljudje iz mesa in krvi. Obenem sta pomembna tudi prostor in čas nastajanja novega albuma in tokrat so se Eternal Tapestry še bolj oddaljili od običajne studijske rutine in okolja snemalnih miz. V oddaljenih gozdovih Oregona so namreč najeli kočo, v katero so prepeljali celotno snemalno opravo in dovolj hrane in pijače, da so za en teden izginili iz civiliziranega sveta. Potem, ko so prvi dan porabili za postavitev mikrofonov in ozvočenja, so se njihovi dnevi vrteli okoli igranja glasbe, bivanja v naravi, hrane in spanja. Življenje se je zreduciralo na minimalne in osnovne stvari, kar jim je dalo svobodo za ustvarjanje glasbe. Ker so bili tako vpeti v naravno okolje, so pesmi na albumu večinoma poimenovane po rastlinah, ki tam uspevajo.

In ko omenjamo, da je snemanje potekalo improvizirano, je treba omeniti, da so pesmi izhajale iz nekega vsaj malo namišljenega nastavka, nato je sledilo igranje po trenutnem navdihu. Ob tem niso vedno igrali vsi člani zasedbe, včasih je šel kdo malo spat, spet drugi na sprehod ali kuhat, medtem sta ostala dva ustvarjala glasbo. V tednu je nastalo več kot trideset ur improviziranega igranja, večinoma posnetega na kasete, saj so pred snemanjem dobili približno sedemsto bootleg kaset skupine Phish in jih porabili za snemanje novega albuma. Težko si predstavljamo, kaj vse so v enem tednu posneli, zagotovo pa so imeli veliko materiala, iz katerega so nato izluščili posnetke, ki tvorijo dvojni album Wild Strawberries.

Eternal Tapestry se že od svojih začetkov gibljejo v psihedeličnih vodah in če si zavrtimo njihove prejšnje albume, slišimo kot asociacijo Popol Vuh ali Neu!, a hkrati pesmi vsebujejo še rockerski značaj od Velvet Unerground do Grateful Dead. Tokrat, recimo temu eksplozivna rockerska psihedelija, na albumu ni prisotna. Celoten album deluje nadvse umirjeno, skoraj ambientalno, kot zvočna podoba gozdov, v katerih so ustvarjali album. Dronerske klaviature ustvarjajo lebdeče ozadje, čez katerega se raztezajo lenobno mehki kitarski toni. Pod njimi se nahajajo tople in opijsko mehkobne basovske linije. Ob tem izstopata pesmi Wild Strawberries in Enchanters Nightshade, kjer nas hipnotizirajo kitarski toni. Ob tem stvari potekajo počasi, nič vsiljivo, temveč umirjeno in subtilno. Presenetljivo je, da album ne deluje kot improvizirana ohlapna zmes, temveč imamo občutek, da so stvari postavljene na svoja mesta. Od kitarskega tripa se poslovimo v pesmi z naslovom Maidenhair Spleenwort, ki je s klaviaturskimi vesoljskimi toni slišati kot krautrock iz sedemdesetih let. V ritmične vzorce nas preusmeri zaključna pesem, White Adders Tongue, ki na celotnem albumu deluje najbolj energično.

Eternal Tapestry so se z albumom Wild Strawberries pokazali v bolj umirjeni, ambientalni podobi. Njihov odprti pristop dojemanja glasbe jih postavlja v dinamično obliko, saj gre za skupino, ki vseskozi raziskuje svoj glasbeni izraz. Poleg tega jih pristop do snemanja tokratnega albuma daje v kontrast studijski glasbeni produkciji in postavlja na lastno izrazno mesto.