Samozaložba, 2013

Tradicionalna ljudska glasba je svojevrsten dvorezni meč – po eni strani izvajalcem nudi varen pristan, saj bodo poslušalcem ponudili že dobro znano, preverjeno in večkrat slišano. Po drugi strani pa ravno poslušalci, ki znajo biti še kako razvajeni in nergavi, reagirajo odklonilno ali celo zaničevalno, če se predelava razlikuje od njihove predstave o tem, kako se mora slišati določena tradicionalna viža.

Seveda se poslušalci tukaj motijo, a večinoma vztrajajo v svoji zmoti. Bistvo tradicionalne glasbe namreč ni v vedno enaki in vselej in povsod prepoznavni obliki, marveč, ravno nasprotno, v tem, da ji vsak muzičist prida kaj svojega, doslej neznanega in – zakaj pa ne? – tudi tujega. Na glasbenikih, ki se lotevajo tradicionalnega gradiva, torej ostaja nehvaležna naloga, da publiki, vajeni že nič kolikokrat slišanih različic neke ljudske pesmi, pogumno postrežejo s samosvojim in takoj prepoznavnim pečatom lastne ustvarjalnosti.

Prav to je uspelo mladi prekmurski zasedbi Ethnotrip že na istoimenskem prvencu, ki se ponaša s krasno odigranimi pesmimi iz širokega kulturnega in geografskega kroga, od domače Slovenije prek bližnjih Madžarske, Hrvaške, Srbije in Makedonije, do manj in bolj oddaljenih Anglije in Rusije. Kvartet deluje od leta 2009, njegovi člani pa so sicer dejavni pri folklornih skupinah in pevskih zborih, kakor tudi v že uveljavljenih zasedbah, kot so Mlada Beltinška Banda, Marko Banda ali L'amour Fou.

Za prediren in sugestiven vokal skrbi Tjaša Šimonka, za ravno prav razigrano, po potrebi asketsko in ves čas doživeto odigrano glasbeno spremljavo pa so zadolženi violinist Miha Kavaš, bas kitarist Aleksander Varga in pianist Primož Kramberger. Ravno slednji, torej klavir, je tisti, ki že od uvodne belokranjske ljudske pesmi Pastrirče malo da vedeti, da nimamo opravka s kako generično etno zasedbo, ki gre na prvo žogo, temveč s konceptualno dobro osmišljeno zasedbo ustvarjalnih glasbenikov, ki se tradicije loteva z radovednostjo in invencijo, ne da bi pri tem pozabila na žar in čustva.

Klavir nas kajpak prej spomni na jazz ali klasiko, kot pa na ljudske skladbe. A v izvedbi zasedbe Ethnotrip ima klavir drugačno vlogo oziroma je enako pomemben kot druga glasbila. Torej nobene izumetničenosti ali preudarnosti ni slišati ne v klavirski igri ne v prispevkih ostalih glasbenikov in ne v petju. Namesto tega nas čakajo predanost, ubranost ter navihanost in uživaško igranje, kakršno ponavadi dejansko pripisujemo ljudskim godcem. Zasedba se v enaki meri posveča inštrumentalnim kot zapetim delom; tako nas v marsikaterem komadu po zapeti kitici ali refrenu pričaka pravi ognjemet inštrumentalnih dosežkov in presežkov.

Pevka Tjaša Šimonka se je odlično odrezala pri interpretaciji jezikovno zelo raznolikega gradiva, obenem se vsakič znova uspešno podaja v drugačen čustven in miselni svet ter po potrebi prevzema raznolike vloge. Njen glas je čist in bister in v marsikatero dobro znano vižo vnese piš svežine. Pravzaprav nam je najbolj všeč prav v pesmih, ki jih dobro poznamo v številnih različicah, ko se denimo skrivnostno predaja v makedonski Jovano, Jovanke, skupaj z bendom gibko zasvinga v medžimurski Ljubav se ne trži ali pa niha med radostnim klicem na ples in obžalovanjem v srbski Ajde, Jano.

Med bolj izstopajočimi izvedbami je tudi Zreilo je žito, pesem, za katero najbrž marsikateri poslušalec pomisli, da mu res ni treba slišati še ene priredbe … A ta pesem ima v izvedbi Ethnotripa popolnoma nove barve. Podobna je samospevu, kjer se razbolelost meša z upanjem v nove začetke, obenem pa iz nje preseva taka žalobnost, da bi si po njej zaželeli samo tišine. A bend je smiselno takoj po tem otožnem komadu na album uvrstil venček dveh ruskih pesmi, ki se z vodilno violino, najprej žalostno, potem pa vse bolj živahno, nadvse primerno nadaljuje na omenjeno prekmursko žalobno vižo.

Zasedba Ethnotrip se je že na prvencu izkazala z odličnim muziciranjem in petjem, ki že znane pesmi odeva v sveže in mikavne aranžmaje. Posebna odlika albuma je v tem, da na njem nič ni ne odveč ne premalo. Aranžiranja so se člani kvarteta lotili z odmerjeno in mirno roko. Enako lahko trdimo za samo izvedbo, ki je obenem zelo samosvoja in zapomljiva, pa sploh ne zato, ker denimo poznamo izvirnike, ampak zato, ker jih glasbeniki odigrajo z ljubeznijo ter tako prepričljivo in suvereno, kot bi jih sami napisali. Večjega komplimenta za te krasne in mestoma kar presunljive izvedbe bi se težko spomnili.