EUGENE CHADBOURNE & THE DROPOUTS: Zupa Dupa Kupa (Monotype, 2011) (ponovitev 5. 12. 2011 ob 00:30)

Eugene Chadbourne se nocoj v še sveži izdaji z Dropouts predstavlja v eni svojih bolj rudimentarnih inačic. V devetih pesmih, kjer nam dobri doktor v kaki polovici njih zapoje kar sam - ob spremljavi svojega banja, ki se mu v drugi kaki polovici pridruži še zasedba, s sicer res predvsem spremljevalno vlogo. Za razliko od nekaterih koncertnih in podtalnih izdaj gre tokrat brez ekscesnih izletov v kako Eugeneovih obsesij.

* Ena meni bolj zanimivih stvari pri Eugeneu Chadbournu ni nujno tudi njegov zaščitni znak. Med temi je morda njegovo ne ravno virtuozno petje, pri katerem pa kar vztraja. Kako ne bi, saj brez glasu v glasbi pač ni mogoče podati vsakokrat aktualne politične, recimo ji raje protestniške note, pri kateri ravno tako vztraja. Brez patetike in bobnanja po protestniških prsih, pač pa z obilo ironije in da, spet, vztrajnosti. A zanimivo pri dobremu doktorju Chadu je to, kako izdaja svoje plošče. Te se kar vrstijo in še sveža izdaja Zupa Dupa Kupa ni nujno tudi najnovejša ali najbolj aktualna, prej le ena izmed nekaj takih.

Plošče se vrstijo na bolj etabliranih jazzovskih založbah, tistih bolj podtalnih in manj znanih – kakršna je tudi Monotype, ali v najbolj podzemni inačici, kar na svoji lastni naredi-sam založbi s koncertno distribucijo. Podobno je tudi z glasbeniki, ki si jih pri tem izbira: na seznamu se znajde nekaj jazzovskih legend, bivši član Mothers of Invention, pri nas nazadnje videni balkan-etno-punkerji Arbe Garbe ali italijanski eksploziv z imenom Zu. Nenazadnje pa tudi druščina popolnoma neznanih glasbenikov-sopotnikov, ki tu pa tam pospremijo doktorja na kakem od njegovih prebliskov. In pa ja, solistični izleti. Nazadnje pa je tu še žanrska pestrost, ki je prepoznavna, a je ne moremo umestiti niti v tisti slavni predalček, ki se mu reče 'multižanr'. Reference gredo v zgodovino free-jazz gibanja, nekaj klasikov rocka ali preprosto klasikov, protestniška besedila in pa samosvoja grassploatacija countryjaškega prebiranja strun Eugeneovega banja.

V tej nepregledni kopici posnetkov pa si najljubšega težko izberemo glede na zasedbo, s katero ustvarja, ali material, ki ga izvaja. Nocojšnji The Drop-Outs so žal vašemu piscu popolna neznanka. Tako zasedba kot poimensko, saj tako spremni material k plošči kot spletni zbiralnik vseh informacij in še mnogih poleg njih poskrbita za popolno temo. Poslušamo torej zgolj ta napol anonimni posnetek, ki ga je založba Monotype izdala pred nekaj tedni le v vinilni inačici in mono načinu.

Ter v eni njegovih bolj rudimentarnih inačic. V devetih pesmih, kjer nam dobri doktor v kaki polovici njih zapoje kar sam, ob spremljavi svojega banja, ki se mu v drugi polovici pridruži še zasedba, s sicer res predvsem spremljevalno vlogo. Za razliko od nekaterih koncertnih in podtalnih izdaj gre tokrat brez ekscesnih izletov v kako od Eugeneovih obsesij – omenimo tiste z grozljivkami in stvori B-produkcije, parodiranja ameriškega pristno-podeželskega žanra ali kake druge blagovne znamke s polic pop supermarketa. Pravzaprav zelo zgledna zbirka pesmi, nežnega ubiranja strun, ki se mu The Dropouts pridružijo tudi v elektrificirani obliki, a v ritmu z močno prisotnim swingom, tako da lahko spomni celo na eno od tistih mešano zasedenih plošč Johna Faheya. Zasedba da pesmim dragocen poudarek: s calypso ritmom v The Dentist, tudi glasbeno očitnim posvetilom uganite komu v Hendrix Buried in Tacoma, ali trashersko razpoloženemu kavbojskemu drncu Sword and Shield. A pravi vrhunec prispeva zasedba le v baladno-pripovedovalski pesmi Forgiven, ki jo Dropouts pospremijo v res izredno učinkovitem stopnjevanju – pa čeprav gre pravzaprav za čisto preprost rockovski komad.

Nenazadnje uravnotežena plošča, ki pa se po nekaj poslušanjih razdeli med Chadbourneova solo izvajanja, ki plošči dajo liričen oklepaj in z umirjenim patosom nasičen konec, in skupinska izvajanja. Četudi se v le-teh in v pretežnem delu plošče Chadbourne oddalji od svojih bolj eksperimentalnih ali improvizatorskih iskanj, pa v drobcih pravzaprav nismo bistveno prikrajšani za noben element tega hudomušnega, a v resnici skrajno prodornega osamelca.

pripravil Aleš Rojc