Dark Tree, 2017

Hecno je soočati zvokovja bendov, kakršen je trio En Corps, z nekaterimi zapisi o tem projektu, saj človek iz slednjih hitro dobi vtis, da posluša enega od stranskih projektov pianistke Eve Risser. Ta je tudi iz kolega Zormana uspela izvabiti kar nekaj poetičnih zapisov in rezultat je, da smo z nedavnejšim delom opusa omenjene mojstrice prepariranega klavirja na teh frekvencah dobro seznanjeni. Če na primer začnemo s primerjavo z njenim predlanskim solističnim izdelkom, Stopinje v snegu, se velik del prve polovice posnetka tria sliši kot razširitev njenega klavirskega zvoka s še dvema soigralcema. A če vseeno triu ne želimo storiti prevelike krivice, velja izhodišče nekoliko prirediti in tokratno zasedbo vzeti za takšno, kot je, torej za trio.

En corps na svojem drugem posnetku izkoriščajo besedno igro svojega imena, kar v tem primeru pomeni namigovanje na telesnost, neusihajočo tenzijo po nadaljevanju in morda še kaj. Sicer pa so precej navdušili z zdaj že pet let starim prvencem. Recimo, da trio v vodah improvizirane muzike  navdušuje na dva načina. Bodisi s poudarjeno jazzovsko igro prikliče duha nebrzdane svobode in v trenutku napolni srca specializirane publike, ki išče in najde nemalo vzporednic s tem ali onim herojskim koščkom jazzovske zgodovine. Ali pa z nekim momentom, ki se mu pač nekako uspe splesti v čarovnijo skupinske igre, ki bolj neposredno nagovori zunaj specializiranega idioma – pa četudi je v slednjem primeru verjetnost, da bo s tem presegel jazzovske kroge, majhna. A tu gojimo iluzijo, da le zato, ker se muzike, kakršne podaja En corps, pač težko znajdejo kje drugje kot na odrih specifičnih klubov ali jazzovskih festivalov. Kakršen je bil sicer tudi lanski ljubljanski jazzovski festival z En Corps na programu. 

Trio na svojem drugem posnetku nadaljuje pot, kakršno je začrtal pred petimi leti. Dva improvizirana kosa, daljši in krajši, ki ne vpeljeta nobene teme, a v katerih že sama razporeditev zvoka zveni kot tema zase. In ta se nam razodene skozi različne dimenzije. Lahko na primer opazimo, da gre za muziko, ki je vseskozi v razmerju s tišino in svoje niti razvija zelo počasi, še raje kar v suspenziji časovnega poteka. V tem primeru v ospredje pride barvajoči odzven enega klavirskega tona, ki pulzira iz celotne slike in jo zavrti v nek svoj, zaprti svet impresionistične kompozicije, ki je na starejšem posnetku posrečeno prejela ime trans. S tega vidika so Generacije, ki jih predstavljamo nocoj, triu bolj naklonjena oblika. Čeprav je težko razločiti, kje se odzven strune odprtega klavirja loči od pridušenega vibriranja strune kontrabasa ali škripanja činele, pa vemo, da tudi v subtilnejših trenutkih poslušamo vse to. 

Iz nekega drugega zornega kota, ki je tudi stalnica triovih kompozicij, pa se zadeve sicer dramatično razvijejo, a še vedno na nekoliko paradoksalen način. Nežno in počasno tipanje daljšega kosa z naslovom Telesa se zelo počasi in komaj opazno  prevali v divjo in nebrzdano igro, ki pa bi jo še vedno težko primerjali s svobodnjaškimi jazzovskimi kolektivizmi. Morda je primerna opazka avtorja z bloga Allaboutjazz, ki v taki igri prepozna poudarjeno disciplino in natančnost orkestrov Sun Ra-ja, katerega muziko sicer tolkalec Edward Perraud raziskuje v nekem drugem projektu, Supersonic. V tem primeru se disciplina tria En corps le ne izrazi na isti način.

Tudi ko se igra prevesi v brundasto godeč basovski solo Benjamina Duboca, in četudi poklonom različnim virom iz ozadja ves čas pritrjuje bobnar Edward Perraud z nekakšno kombinacijo divjosti in umiritev, En corps ostajajo zvesti svojemu pridušenemu grajenju zvena, ki zunaj frazeoloških ponovitev ostaja nenavadno dostopen.