Clean feed, 2016

Sredi leta 2015 je francoska pianistka Eve Risser ravno izdala svoj solo album, naslovljen Des Pas Sur La Neige. Ta intimna, tiha in zračna zadeva je bila na prvi pogled precej drugačna od masivnega, gostega in fizičnega posnetka s triom En Corps, izdanega par let prej. A razlika je bila na nek način zgolj navidezna, v podtonih enega in drugega je bilo že moč slutiti nekatere glasbeno-karakterne premene te sorazmerno mlade glasbenice. V izrazno hudo razpršeno (pa po svoje tudi nekoliko homogeno) polje novega jazza je Risserjeva vstopila – in tako še vedno postopa - z nenavadno avtorskim zvenom. Težko ga je ravno zapoprijeti z besedami, a provizorično bi se lahko dejalo, da sta eni ključnih prvin njene glasbe sentimentalnost in dramatičnost.

Eno in drugo je spolzek teren, o tem med drugim dokaj zgovorno priča že kar pregovorni padec postrocka. A slednjega pustimo zaenkrat ob strani in se vrnimo v leto 2015, ko je Risserjeva torej ravno izdala solo ploščo – in ko je vzporedno že zabredla v precej bolj epske produkcijske vode. Tedaj je namreč prav tako pričela nastopati s projektom White Desert Orchestra. Ta oktet je že v osnovi zajeten, v tistem času pa je bil navadno dopolnjen še z nekakšnim otroškim zborčkom in na odru se je tako lahko gnetlo skoraj sto ljudi.

Če bi o tem kvantitativnem prehodu povprašali pianistko, bi morda dejala, da niti ni šlo za neko resnejše odstopanje od solo projekta. Prej gre za prepariranje klavirja – izdatno poseganje v klavirsko drobovje in nekakšna izrazita polifoničnost, celo navidezna elektrofoničnost - z drugimi sredstvi. Vseeno pa tudi sam orkester zanjo ni nekaj novega, med letoma 2009 in 2013 je namreč igrala za francoski nacionalni jazz orkester. Kakšno muziko so igrali, sicer ne vem, je pa velika jazzovska zasedba vsaj potencialno res hudo efektiven, mogočen stroj. Verjetno se ji je prav kot tak zdel neobhoden za glasbeno eksplikacijo čudenja, s katero jo je pred leti navdala nebrzdana, disproporcionalna in kratkomalo veličastna krajina ameriškega Grand Canyona.

Od tod koncept, pa tudi naslov nocoj predstavljenega ter lani izdanega albuma, naslovljenega Les Deux Versants Se Regardent – prosto prevedeno kot »dve pečini, ki zreta druga v drugo«. Tako se imenuje tudi uvodna, nekaj manj kot 20 minut dolga kompozicija. Orkester v njej prvo četrtino nameni atmosferskemu skiciranju, nekakšni evokaciji izmišljenega prostora, ki ga naseljujejo zamegljeni, kot škržati v noči prasketajoči inštrumenti. Le zlagoma se izkristalizirajo njihovi matični zveni, recimo šumeča trobenta izvrstnega norveškega pihalca Eivinda Lønninga – edinega nefrancoskega člana zasedbe – pa električna kitara Juliena Despreza, perkusije Sylvaina Darrifourcqa ter fagot Sophie Bernado, če naj poimenoma navedem zgolj nekaj sodelujočih. Ob njih se slišijo še flavte, alto, tenor in bas saksofoni, par klarinetov, trombon, elektroakustična bas kitara in pa kriptično zapeljive plasti električnega cvrčanja, medeninastega šumenja ter donenja in zamolklega grčanja.

Kakorkoli že, kmalu po omenjenem delikatnem začetku se pričujoči stroj zažene v prav nič pridušeno, marveč hudo razprto, brstečo uro muzike. Zazdi se, kot da Hadenov Liberation Orchestra (ki bi zlahka podpisal osnovni temi vsaj dveh skladb na albumu) sreča Godspeed! You Black Emperor; kot da Derek Bailey sreča Fennesza; in kot da Peter Evans sreča … kaj pa vem, Explosions in the Sky v njihovih najbolj pretirano vzhičenih momentih. Skratka – če si lahko tule dovolim nekaj pretirane vehemence – kot da se je v navdušujoče preciznih, spektralno bogatih izvajanjih celo postrocku vrnilo dostojanstvo.

In vendar – vsemu temu navkljub – je to še vedno tudi zelo jasno album Eve Risser. Valujoče in valeče se dinamike njenih improvizacij iz drugih izdaj so tule vešče strukturirani kompleksi, dozdevno že kar filigransko natančni. A če jih primerjamo s še enim finim lanskim posvetilom ameriški naravi, nekako cerebralnim albumom America's National Parks, ki ga je s kvintetom posnel Wadada Leo Smith, je skladateljska investicija Eve Risser povsem drugačna. Les Deux Versants Se Regardent je namreč neprimerno bolj primarna, čutna, lahko rečemo tudi površinska – a globoko vzgibajoča glasba. Malokdo, če sploh, bi še lahko uspešno sestavil takšen nežno vzhičen, wagnerjansko bombastičen in divje psihedeličen kos muzike, kot je ta jazzrock suita ...

* mimogrede - o dveh prejšnjih albumih Eve Risser se je na RŠ že pisalo, in sicer takole in takole.