EVIL GRIMACE: Mes Larmes

Cassual Gabberz, 2020

Drage poslušalke in poslušalci, vzemite si trenutek in ušesa posvetite producentu, katerega ustvarjalna pot je sledila premisi vrhunca filmske umetnosti Fast and Furious, podobno visokooktanska pa je bila tudi glasba, ki jo je produciral. Evil Grimace, boter frapcora, še ni pod rušo, čeprav mu lahko že pojemo žalostinke. Na klin je obesil le svojo glasbeno ustvarjanje, se poročil, dobil otroka in se iz Pariza preselil na podeželje. Njegov prvi in hkrati zadnji album Mes Larmes so decembra lani založili pri pariški založbi kolektiva Casual Gabberz, katerega del je tudi sam. Izdaja pa ni le oznanila zaključka glasbenikove kariere – zabila je tudi zadnji žebelj v krsto frapcora. 

Zmes hardcora in rapa, katere pionir je bil Evil Grimace, časovno in vsebinsko spada v trend obujanja in gnetenja gabberja oziroma hardcora, ki je bil prisoten zadnjih nekaj let. Da lastnoročno izpostavimo: poudarek na žanrski možnosti izbire ni tukaj zato, ker bi bili dve zvrsti ena samcata entiteta. V okviru trenda, ki je ciljal predvsem na hipovsko zavedne elektronske vsejedce, se producenti in poslušalci niso pretirano obremenjevali s tradicionalnimi delitvami. Glavnina kraljevanja hardkorovkse žurerske alternative se je zgodila med letoma 2017 in 2019, prestol pa so ob poljskem kolektivu Wixapol, italijanskem producentu Gabber Eleganzi ali bolj eksperimentalni špuri, ki jo je predstavljala Astrid Sonne, brez vprašanja zasedali Francozi, specifično kolektiv Casual Gabberz. Ta je leta 2017 izdal kompilacijo INUTILE DE FUIR na kateri Evil Grimace absolutno razturi s komadom 3 Litres, zvočno poosebitvijo šamarja in napihnjenega ega, ki ga po par šilcih vodke izkusi vsak pivec. 

S takojšnjim zimzelenim hitom postane Evil Grimace center intrige – ne le zaradi udarnosti svoje produkcije, temveč tudi zaradi edinstvene mešanice francoskega rapa in svete Trojice – hard techna, gabberja in hardcora. To, da danes recenziramo dolgometražec, je znotraj konteksta specifičnih žanrov skorajda nezaslišano, saj gre za plesno produkcijo, ki bolj stremi k hranjenju neustavljivega plesišča kot pa h grajenju velikih tem in zgodb. 

Dejstvo, da je Mes Larmes sestavljen iz že objavljenih in novih štiklov, ne preseneti. Ker gre v veliki večini za bengerje, bombice in hite vseh oblik in barv, deljenje na novo in že slišano pri vrednotenju ne naredi velike razlike. Prej kot spranost posameznih komadov in čeljusti producent udobno niza variacije na lasten izraz. Izjemna melodramatičnost potencira adrenalinske dele, kicki udarijo, ko je treba, mi pa – če sosedje dopuščajo – hakken kardio vadbo izvajamo vse od blagodejnih 144 pa tja do vitalnih 200 BPM. Obvladovanje kontrastov je bilo nujno že za Nizozemce Rotterdam Terror Corps in čeprav se nagibajo k prepletanju dropov in highev, Evil Grimace razgibanost doseže s podobnimi prijemi. Občasno producent uporabi slojenje različnih tekstur, kot v Cogne Ta Tête, drugod, v štiklu Kaiser Soze, pa izmenjuje visok in nizek zvočni register.

Močno opazna je producentova raperska preteklost; v nasprotju z drugimi obujevalci hardcora posega po veliko širši zvočni paleti. Spretno sampla in povezuje Bacha z drogeraškimi referencami, suspenz vzbuja s klavirskimi izseki in uvodoma celo izvabi kakšno solzo ali dve. Ko se lomimo pod intenzivnostjo, se imamo možnost utruditi in obenem razživeti. Prvenec Mes Larmes je več kot ustrezno poslovilno darilo naše kratke, a bleščeče romance s tistim, kar je bilo izven meja dobrega okusa in izven dosega. 

Opozorite sosede, natočite si vodko in naj vas proti smrti popelje Evil Grimace.