EXHALANTS: Atonement

EXHALANTS: Atonement

Recenzija izdelka
16. 9. 2020 - 19.00

Hex Records, 2020

Austinski trio Exhalants je eden tistih glasbenih sestavov, ki nerad zapravlja svoj čas, vsaj kar se glasbe tiče. Od začetkov leta 2017 je svoj, v prvi vrsti glasen izraz zapisal v demo izdaji Democore, ga leto kasneje nadgradil v prvenec Exhalants, istega leta povil split izdajo s hrupneži Pinko, sedaj, dve leti kasneje, pa se vrača z drugim dolgim albumom Atonement

Zasedbe Steva Pika, Tommyja Rabona in Billa Indelicata ni bilo težko prepoznati kot nevarno in rizično že ob njenem nastanku. Zaletava in glasna godba, ki se je v osnovi poganjala zlasti z visokooktanskim noise rockom in čemernim posthardcorom, je v neprečiščenem produkcijskem okolju že s prvencem nakazovala razburljivo aranžiranje in uvidevnost do razvoja melodij ter obvezne pripadajoče dinamike pod gromkim zvenom distorzije. Skordajda nemogoče je, da bi Exhalants že pred časom konkretno moleli ven ob celi povodnji hrupnih kitarskih bendov - to bi bila preprosto loterija. Kljub vsemu nakazovanju atributov pretečega izraza v izdelavi so še vedno ohranjali preveč podobnosti z mnogimi drugimi bendi in se hkrati niso zmenili za pomanjkanje lastne dodelane samosvojosti. 

Nekaj ali pa zelo veliko je lahko pomenil že premik od založbe Self Sabotage k založbi Hex. Pa ne toliko v smislu zapostavljenosti - še vedno namreč govorimo o globokem podtalju, kjer lahko prepoznavamo nadebudneže v razvoju, ki jih spremlja veliko manj balastnih reklam in pompa. Zasedba je pri portlandski založbi Hex trenutno v najboljši možni družbi podobnih in istočasno zelo spremenljivih, raztresenih, trših kitarskih bendov, ki delujejo s čisto svojimi vrtljaji, hkrati pa ne silijo v nikakršno prilagodljivost zavoljo večjega, vsiljivega reklamiranja ali prepoznavnosti. Vprašanje, ali je taka drža dobra ali slaba, je kajpak vedno odprto. Poleg že prej omenjenih soborcev Pinko so ob bendu trenutno na pohodu še godrnjavi USA Nails in zvočno razcepljeni Gaytheist.

No, kar je v predhodnih izdajah Exhalants nedoločeno izzvenelo, zasije na albumu Atonement, ki je bendov najreprezentativnejši izdelek. V devetih komadih zna trio izkoristiti vso krepkost izvrstne produkcijske slike, ki lahko še vedno konkurira bendovi izzivalni intenzivnosti, obenem pa ohranja sunkovita razbitja na milejše, spevnejše in čistejše bloke. Skratka, bend zna zavajati s hrupnim, distorziranim nastrojem, ki se karseda hipno spremeni v malodane lepega, pojočega in vljudnega - to je dobro razvidno že v uvodnem komadu The Thorn You Carry In Yr Side. Počasi valeče se noiserockovsko riffovje se tu vedno znova prečisti do posthardcorovskih nelinearnosti in obratno. 

Stevov vokal se hitro preobrazi tako v hrupno neurje kričečega podajanja glasbenikovih pesimizmov kot v momljavo dikcijo pri govorjeni besedi. Najbolj neposreden komad je Bang z vsemi ritmičnimi zategi in odrezavimi kitarami, ki za kratek čas spomnijo na strunske podvige iz raznolikega kataloga zasedbe Daughters. Komad Definitions, ki ga poslušamo v ozadju, predstavlja še eno plat Exhalants, ki pokaže njihove čistejše nianse. Ni veliko bendov z zvrhanim košem distorzije, ki znajo dati tišini vlogo, ki ji gre, še posebej, ko je ujeta v razklanost med hrupom in navidezno spevnostjo. 

Reprezentativnih imen iz bazenov posthardcora in noise rocka, ki so jim Exhalants blizu, je veliko. Nikakor ne gre izvzeti zgodnje plošče veteranov in someščanov Cherubs, jasne so navezave na legendarne Unwound in Slint, nenazadnje pa tudi na Rollinsovo bando, če vzamemo v zakup njihov čut za spevnost in govorjeno besedo v kombinaciji s hrupnimi crescendi. A Atonement nikakor ne spada le v sfere pravkar omenjenih. Na svoj račun bodo prišli tudi ljubitelji direktnejšega in bolj prostaškega noise rocka, včasih oplemenitenega s sludge elementi. Komada Richard in Crucifix poosebljata duh starega rokovskega hrupa v stilu napadalnosti Rapeman, igrivosti Nomeansno in riffovskega kotaljenja Unsane. Zvezda End Scenes je odbijajoč, pingpongast riff med basom in kitaro, ki konkretno zaudarja po ritmični nervoznosti Hammerhead. Blackened je fina podoba porazdelitve vlog v razvoju pesmi, od živčnosti prek blagoglasja do rušilnosti, medtem ko je Lake Song skorajda spiderlandovsko devetminutno slovo z gostoma Nicole Kayans s trobento in Grahamom Lowom s čelom.

Exhalants s ploščo Atonement torej stopajo korak dlje od hrupa sovrstnikov, denimo Whores ali Metz, torej drugih okleščenih power triov s podobnim ciljem, ki pa kljub svoji udarnosti razočarajo s predvidljivostjo. Trio iz Austina je toliko bolj domač v črno-belem oziroma distorzirano-čistem obratu svoje godbe, da lahko vsako vnovično poslušanje tudi zares pozornim ušesom razkrije marsikatero novost.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.